| |
| Avtor |
Sporočilo |
|
| HrtjiSvet |
 Objavljeno: 23 Jun 2015 18:55 |
 |
|
|
Pridružen/-a: 10.05. 2013, 09:39
Prispevkov: 1600
|
Se še spomnite, kako ste nestrpno pričakovali prihod vašega hrta, podenca ali lurcherja? Kako ste nabavljali pred njegovim prihodom stvari in obkljukavali nakupovalni seznam? Ter kupili kaj popolnoma nepotrebnega po sistemu:"Od viška glava ne boli" in Enkrat vse prav pride? Si v glavi odgovarjali na sto in sto vprašanj in skušali prepričati dneve, naj že vendar tečejo hitreje. Presneto. 
In danes se vam zdi, da je vaš kavč zaseden že leta in leta in ste že pravi strokovnjak v boju za svoj prostor na sedežni. Ali pa si več ne predstavljate, da bi imeli po tleh stanovanja preproge namesto lenega hrta, ki vam po nekem čudnem naključju leži vedno ravno pred nogami ...
O prvi stvari, ki vam jo je vaš hrt izmaknil iz pulta ali klubske mizice, ne bomo vprašali. Opozorili smo vas, kajne? Njihovo ekološko zavest tudi poznamo in sem sodi tudi sortiranje smeti. Izpraznijo koš in preverijo, če je vse kot mora biti. Redko kateri posvojitelj ima srečo, da jih dobi na "mestu zločina", navadno nam ob odkritju njihovega dejanja že s kavča nedolžno in lenobno sporočajo, da to niso bili oni.
Življenje s posvojenim hrtom, podencem ali lurcherjem ni dolgočasno in niti ne vedno lahko. Včasih je potrebno na začetku vložiti precej vztrajnosti, potrpežljivosti in dela s psom. Ga mirno in odločno vpeljati v novo okolje in življenje. Kar pa se vedno obrestuje. Pomislite, kakšen je bil vaš hrt ob prihodu k vam ... In kakšen je sedaj. Ste ponosni nase, kajne? In nanj.
Želeli bi deliti vašo zgodbo z drugimi ljudmi in hkrati napolniti baterije tudi sebi, saj nam da vsaka zgodba o posvojenčku, ki uživa v lepem domu, obilo energije za nadaljnjo delo. Spustite svoje misli v preteklost in pustite prstom, da jih vnesejo na "list papirja" ... Dodajte še sedanjost in nam pošljite zgodbo na naš email: info@hrtjisvet.org. Med tisočimi fotografijami svojega hrta, podenca ali lurcherja poskušajte (ta del bo res težki) izbrati fotografija vašega psa ob prihodu (ali še iz zavetišča) in eno novejšo, kjer je hrtji razvajenec že zažarel v polnem sijaju.
Vsak ponedeljek bomo objavili eno zgodbico in predstavili psa. Lektorirali ne bomo ocenjevali tudi ne. Vsak od vas, ki mu družbo dela srečen hrt je naredil izpit z najvišjo oceno.
Veselimo se vaših zgodbic in fotografij ... |
Nazadnje urejal/a HrtjiSvet 06 Avg 2015 06:25; skupaj popravljeno 1 krat
_________________
Društvo HRTJI SVET Slovenije
www.hrtjisvet.org
info@hrtjisvet.org |
|
| Nazaj na vrh |
   |
| HrtjiSvet |
| Objavljeno: 29 Jun 2015 09:43 |
|
|
|
Pridružen/-a: 10.05. 2013, 09:39
Prispevkov: 1600
|
Angolina zgodba
Angolino življenje sega vse do leta 2008. Bolj natančno, na svet je prikukala 10. septembra. Verjetno kot ena majhna črno bela kepica, ki je s svojimi čudovitimi očmi, radovedno zrla v svet. Žal ji je bilo poklonjeno življenje pri galgueru, ki pa sigurno ni bilo posuto z rožicami. Verjetno je odraščala z drugimi galgi, kjer je podrejeno sledila ukazom in željam njenega skrbnika ... Ki jo je pri šestih letih zavrgel. Zavrgel je bitje, bitje, ki jo lahko opišem le kot eno neizmerno hrtjo srečo.
Kaj vse je doživela v vseh šestih letih, lahko le predvidevam. Njene brazgotine in njen strah povejo vse. Sigurno pa je v njej neizmeren pogum in neizmerna želja po zaupanju, po preživetju.
Najine poti se so križale, ko sem opravljala prostovoljno delo v zavetišču Scooby Medina. Ne boste verjeli, ampak tisto leto sem bila najbolj prepričana, da žal še ni prostora v mojem življenju za kakršnega koli novega člana. In seveda zarečenega kruha se največ poje.
Angolo sem spoznala že prvi dan ... Spomnim se je kot izredno mirno in malce zadržano galgico. Njena mirnost in milina me je prevzela. Bila je res ena izmed posebnih galgic, take vezi do sedaj nisem še začutila. Ona je začutila mene, jaz njo. Že prvi dan se mi je usedla v srce. Drugi dan, ko je prirepkala do vrat in me veselo pozdravila, si je pa svoje ime za vedno zapisala vanj. Kljub temu, da je bila to sekundna odločitev, sem vedela, da je Angola moja sorodna duša, kateri moram pokazati vse lepote tega sveta. Vsako popoldne po opravljenem delu in spoznavanju ostalih galgov, sem sedela v njeni ogradi in sanjarila o najinem skupnem življenju. Ker zaenkrat je bilo to le sanjarjenje ... In čutila sem strah, tesnobo. Ali bo Angola moja sopotnica ali ne ... Z Angolo sva v tistem tednu najino vez še poglobili. Bila je moja senca. Kamor sem v ogradi šla jaz, je šla ona za mano ... Mislim, da je takrat že vedela, da je kar tako ne izpustim iz svojega življenja.
Kmalu je nastopil dan najinega slovesa ... Bil je žalosten dan, saj nisem vedela ali se bodo najine poti ponovno srečale, oziroma če se sploh kdaj bodo. Bil je dan ... Dan za solze ... Kakor, da ni bilo že dovolj grozno, je bila že ''on hold'' za italijansko organizacijo ... Bilo je še težje ob tej informaciji. Me bo še čakala, preden pridem domov?
Naša pot v Slovenijo se je nepredstavljivo vlekla. Kar teleportirala bi se domov in vprašala za njihovo podporo. Končno smo prispeli. Najprej v Italijo, nato še pot do Ljubljane ... In pot do Kamnika ... Bo te poti sploh že kdaj konec?
Kljub temu, da sem bila v zavetišču v kontaktu s starši, sem razumela, da se je za pomembne odločitve potrebno osebno pogovoriti. Ko sem prišla domov, nisem nič kaj čakala ... Takoj sem povedala kakšna posebna, čudovita, nežna duša čaka v zavetišču ... In dodala sta le to, da jo z veseljem sprejmemo v našo družino. Od sreče sem skoraj počila.
Takoj sem sporočila Larisi in naslednji dan sem dobila mail. Angola ne bo več čakala na svojega človeka. Angola ga je našla. Je našla mene. In čisto res je tako.
Transport je bil napovedan čez en mesec in pol. Kljub temu, da se je čakanje zelo vleklo, sem imela ogromno dela in priprav na njen prihod. Seznami so se polnili, branja literature ni zmanjkalo. Priprave so bile v polnem teku. Želela sem, da res Angolo čaka tisto, kar si zasluži. Čakala jo je cela družina, čakali smo, da še bolj napolni naša srca, čakali smo, da ji končno lahko pokažemo, kakšno življenje si zasluži – in čisto nič manj.
Ure so se spreminjale v dneve, dnevi v tedne in tedni v mesec. In končno je nastopil 15. november. Dan prihoda Angole. Skupaj z Majo, Sašo in prijateljico Nušo smo se odpravili v Italijo. Bližje Sloveniji nam jo je pripeljal Marco, katerega je takoj očarala. Ko je parkiral avto na parkirišču, mi je srce začelo biti ... Bilo je hitreje in hitreje ... Oči so se solzile ... Komaj sem čakala, da jo objamem in ji povem, da bo od sedaj naprej vse vredu. Zagledala sem jo. Drobno, suhljato galgico, z očmi polnimi upanja ...
Doma so jo pričakali moj fant, moja starša, sestra in njen mož ... Ko sem se peljala po ulici, sem jih zagledala na oknu. Vsi v pričakovanju naše galgine. Takoj je vse prevzela, pogumno je pregledala našo hišo, pozdravila svoje ljudi in se zmedeno vrtela od enega do drugega. Po kopanju je končno sledila slastna večerja, ki pa ji ni teknila. Razumljivo ... Utrujena od dolge poti je zaspala na svoji postelji. Hja ... Čisto njena postelja, mehka in topla ...
Z Angolo vsak dan odkrivava nov svet. Velike strahove sva spreminjali v majhne strahce. Nekatere majhne strahce pa sva spremenili v nič ... V našem domu se je hitro sprostila in vse družinske člane vzela za svoje. S svojim plesočim repkom pozdravi vsakega od nas, ko pridemo domov. Je res ena neizmerno sreča in moje življenje je sigurno spremenila v eno samo poezijo. Angola je moj stalni sopotnik v življenju, kar je njej več kot všeč. Najina vez postaja vedno trša in vedno močnejša. V pol leta, odkar je obrnila nov list v življenju, sem ugotovila, da je prava lakotnica. Iz same kostke se je spremenila v postavno galgino in s svojo pojavo ne ostane neopažena. Njen nos zavoha vsak košček hrane in postala je prava mojstrica v fehtanju. Hrano v glavnem obožuje. Veseli se najinega skupnega treniranja trikov. Oh, to je pravi žur. Takrat se vrti kot vrtavka in vse trike bi naredila hkrati, če bi jih le lahko. Všeč ji je, ko greva na obisk k mami, kjer vedno dobi kakšen slasten košček mesa. Kljub temu, da je nezaupljiva, se ji s hrano hitro prikupiš – le nekaj časa in potrpežljivosti potrebuješ. Zelo rada gre na sprehode, najbolj všeč so ji jutranji ... No, všeč ji je le odhod, potem bi se ona bolj pasla kot pa kaj veliko hodila. Večerni sprehodi so pa čas za druženje z ostalimi njenimi prijatelji, tako pasjimi kot človeškimi. Kot pravi hrt rada tudi spi. Pred enim mesecem je ugotovila, kako mehka je moja postelja in seveda, če se ji je uspelo nagužvat na posteljo, se ji je uspelo nagužvat tudi na kavč. Rada ima tudi našega mačkonarja Jerryja, čeprav jo kdaj pa kdaj tleskne po riti. Rada leži z njim na terasi, rada skupaj z njim deli priboljške, rada ga voha in je v njegovi bližini. Takoj se je spoprijateljila z njim, le kraljevič Jerry je rabil malo več časa. No, ampak, ko je videl, da mu ob prihodu Angole ni padla krona iz glave, jo je brez problema sprejel za svojo (podložnico – hihi).
To je Angola, moj mali škrat. Kot vidite uživava neizmerno, vsak dan izkoristiva kakor se najbolje da. O njej bi seveda lahko pisala še in še, saj je res vsak dan z njo nekaj posebnega. Zaenkrat pa toliko o nas. Vse vas prav lepo pozdravljava in vam mahava iz mehkega kavča. Če naju pa kdaj kje srečate, se pa kar ustavite, bomo podelili kakšno besedo, spoznali boste Angolo in še v živo videli kakšna prisrčna galgina je.
Tjaša in Angola. |
Nazadnje urejal/a HrtjiSvet 06 Avg 2015 06:25; skupaj popravljeno 1 krat
_________________
Društvo HRTJI SVET Slovenije
www.hrtjisvet.org
info@hrtjisvet.org |
|
| Nazaj na vrh |
|
| HrtjiSvet |
| Objavljeno: 06 Jul 2015 08:44 |
|
|
|
Pridružen/-a: 10.05. 2013, 09:39
Prispevkov: 1600
|
Wally Patterdale je na Irskem tekmoval od leta 2007 do 2010. Imel je srečo, ki jo imajo le redki greyhoundi, dobil je novo priložnost in v Slovenijo prišel maja 2011. Najprej k začasni družini, nato je bil posvojen. Ker se včasih stvari ne izidejo kot si želimo, je spomladi 2013 znova iskal dom. Tedni so minevali, zanj ni bilo nobenega zanimanja. Ko je bilo že res nujno, sem po pogovoru z mamo Wally-u ponudila začasni dom. Takoj smo se ujeli, bil je točno tako neproblematičen kot je pisalo v opisu. Od mene je bil po dobrem mesecu posvojen in po treh tednih sem prejela novico, da ga nočejo več in da pride nazaj k meni. Po prvem šoku in razmišljanju, kako lahko ima en pes takšno nesrečo, smo se doma odločili, da ne gre več nikamor in da bo ostal pri nas. Za vedno.
Včasih pač traja dlje časa, da dojamemo stvari, ki so nam namenjene. 
Sedaj je z nami že dve leti. Kot tipičen greyhound obožuje spanje, njegovi položaji me vedno spravljajo v smeh, včasih pa se tudi vprašam, kako mu je to lahko udobno. Večino dneva sicer prespi, ampak ko zasliši magični besedi ''A gremo?'', ga iz postelje izstreli, rep tako maha, da vsi sosedje vedo, kdaj se odpravljamo ven. Idealen sprehod zanj bi bil, če bi se odpeljali kam na obisk – vožnjo z avtom res obožuje. Če greva kdaj na sprehodu mimo kakšnega prižganega avta, ki stoji, je on prepričan, da čaka nanj in bi, če bi bila vrata odprta brez problema skočil not. In njegov izraz, ko se kam odpraviva, je res izraz čiste sreče.
Na sprehodih uživa, radovedno vohlja, vsakega psa repkajoč pozdravi, malo pocvili, povoha, potem pa gremo naprej.  Zanj pravim, da oddaja ''mirovniško'' energijo, saj njega večina psov, za katere mi skrbniki govorijo, ''da ne marajo drugih psov, samcev sploh ne'', da ''se bojijo takšnih velikih črnih samcev'' , sprejme lepo in brez problema. Tudi otroke ima rad, sploh če pridejo mimo njega s hrano v roki. Ah, ti Wally.
Hrana, o ja, to pa je njegovo področje. Naučil nas je, da hrana nikakor ne sodi na pult, da jo je treba shranjevati v predale, na visoke police, ker drugače lahko čudežno izgine. Kruh, sir, ovseni kosmiči, pizza, bučno olje, moka …. vse to in še več je nekako našlo pot do njegove postelje.
No, naučil nas je reda in pospravljanja, to mu je treba priznati. Večkrat pa njegove prigode ljudi močno nasmejijo, kar je pa tudi nekaj vredno, kajne?
Postal je tudi krvodajalec – že dvakrat je daroval kri, za pse, ki so jo nujno potrebovali. Res mu ni problem ležat na mizi, sploh, če za domov dobi še konzervo ali dve. 
Wally je popolnoma nezahteven greyhound. Ni mu važno, kje je, samo da je zraven mene. Moja senca. Včasih se vprašam, s čim sem si zaslužila tako krasnega psa.
Pred dnevi je praznoval svoj 9. rojstni dan. Po telesu ima vedno več belih pikic, obraz postaja siv, ampak on je še vedno na trenutke razigran, navihan otrok, ki se s svojim povštrom tako igra, da ga je veselje gledati, mene vabi k igri in ima svoje dirke po stanovanju. V naslednjem trenutku pa že leži in počiva, da nabere energijo za naslednje podvige. Teh je pred nama zagotovo še kar nekaj.
Zdaj, ko ga gledam, kako mirno leži v svoji postelji, vsake toliko globoko zavzdihne, v sanjah odteče še kakšno dirko … Se znova zavem - ''My greyhound makes me happy''.
Urška in Wally |
Nazadnje urejal/a HrtjiSvet 06 Avg 2015 06:25; skupaj popravljeno 1 krat
_________________
Društvo HRTJI SVET Slovenije
www.hrtjisvet.org
info@hrtjisvet.org |
|
| Nazaj na vrh |
|
| HrtjiSvet |
| Objavljeno: 20 Jul 2015 07:36 |
|
|
|
Pridružen/-a: 10.05. 2013, 09:39
Prispevkov: 1600
|
Ko se zdaj spominjam dneva, ko je padla odločitev o posvojiti hrta, se mi še vedno naredi cmok v grlu, predposvojitveni obisk je bil pri nas z malo grenkim priokusom, ravno večer pred obiskom je šel naš 16 let star pekinezer Luksi preskakovat mavrico Potem se je pa začelo, katerega pa bi? A bi tegale? A bi psičko? Bi samčka? OK, bomo psičko, katero pa? Lej tale je lepa, pa ta tudi in ko smo prišli do konca seznama je bilo kar nekaj potencialnih kandidatk, meni pa se je pogled vračal na tiste lepe jantarne učke s katerimi je gledala Sevilla. In odločitev je padla, ona je naša!
Po vmesnih potokih solz žalosti, ki se je mešala s pričakovanjem so se začele priprave. Oče je postavljal ograjo, kupovale so se dekice, skledice, priboljški, hrana, igračke, povodci, posteljica, igračke, spet priboljški , pa mogoče je še kakšna dekica premalo. Brali smo vso literaturo, kot da gremo na izpit! Vse potrebno se je doma kopičilo, mi pa smo čakali samo še »uporabnika«. Vsak dan sem šla vsaj 1x na spletno stran in gledala našo bučko kot začarana. Potem pa je prišel mail z datumom transporta, napetost in pričakovanje sta poskočila in bila z dneva v dan močnejša. Ker smo sicer v januarju načrtovali dopust, so se začele dileme, joj kako pa bo to šlo, to bo pa prekmalu zanjo, da bi šla z nami in spet zamenjala okolje,… Na Hrtjem svetu so nam sicer zelo prijazno ponudili rešitev, da bi bila ta čas Sevilla lahko pri Nataši, ampak je bilo pričakovanje preveliko, tako da smo se odločili, da pač ne gremo smučat, da je dodatna 2 tedna čisto preveč, da bi čakali na Sevillo oz. ona na nas.
Napočil je težko pričakovani dan posvojitve. Ure so se vlekle, konstantno sem pogledovala na uro, če je že čas, da gremo od doma. Celo večnost je trajalo, da je KONČNO pričel čas odhoda. Ko smo prispeli v Ložnico je tista hišica KD Pluton pokala po šivih od nestrpnosti. Nataša je predavala, mi smo se presedali, telefon sem imela v roki in verjetno vsakih 5 min pogledala na uro in računala, kdaj bi lahko prišli naši smrčki. Oči so se mi rosile in komaj sem zadrževala solze. Potem je pa kar naenkrat Larisa vstala in stopila k oknu, verjetno bi lahko z nožem rezal v tišino, ki je nastala ob njenih besedah »Kombi je že tukaj.«. Kar naenkrat se je vse začelo odvijati s svetlobno hitrostjo. Poplave čustev, ki so me prevzela, ko so nam predali našo lepotičkico se ne da opisati!
Pot domov je potekala brez težav, iz avta je šlo malo težje, potem pa so bile na vrsti prve stopnice, ki jih je brez težav premagala. Največja mora je bil verjetno tuš, reva boga je zlezla v eno gubo, se tresla, skratka en kup nesreče. Projekt tuš je uspel, jaz sem bila verjetno približno tako mokra kot Sevilla , spodaj v dnevni pa jo je že čakala topla večerja, ki jo je dobesedno zmetala vase. Ko je vse raziskala, prevohala in se nagledala se je od vsega napora ulegla v svojo posteljico in zaspala.
In začelo se je, ona je spoznavala nas, mi njo in njene strahove, vsak dan je prinesel nekaj novega, hitro je ugotovila, da je v moji sobi še en kavč, ki je zdaj njena postelja. Po enem tednu so se že začeli kazati prvi znaki napredka, ko je prirepkala k meni, ko sem prišla iz službe, njeno veselje se je samo še stopnjevalo zdaj že pridivja po stopnica iz moje sobe repka tako močno, da se cel zadnji del premika, zraven se pa še smeje in kaže zobke, skratka lahko prideš še tako siten iz službe, njen odziv te vsakič spravi v dobro voljo!! Strahovi so počasi postajali vse manjši, nekaj jih še vedno ostaja, za katere pa upam, da jih bomo skupaj premagali.
Skratka v pol leta odkar je Sevilla pri nas je postala čudovita psička, nežna, razigrana, navihana, scrkljana, samozavestna boječkica smile emoticon, ki še vedno potrebuje malo več časa, da se navadi novih ljudi okoli sebe, potem pa le poišče kakšno prazno roko, ki visi čez naslonjalo stola, da jo čoha.
Pred tremi tedni sva šli s Sevillo po novo članico, 3 mesece staro maltežankico Ruby. Seveda ni šlo brez težav, naprej začudenje, kaj zdaj to malo bitje počne v njenem domu, potem ljubosumje in stiskanje zvečer pri meni v postelji, spoznanje, da njeno udobje in količina ljubezni nista nič manjša in zdaj veselje, ko zjutraj zagleda Ruby in to vse v samo 3 tednih. Šele zdaj je ratala prava razposajenka, nagajivka in razigranka, kot se za hrtolinko njene starosti spodobi!
Špela in Sevilla |
Nazadnje urejal/a HrtjiSvet 06 Avg 2015 06:24; skupaj popravljeno 1 krat
_________________
Društvo HRTJI SVET Slovenije
www.hrtjisvet.org
info@hrtjisvet.org |
|
| Nazaj na vrh |
|
| HrtjiSvet |
| Objavljeno: 27 Jul 2015 07:29 |
|
|
|
Pridružen/-a: 10.05. 2013, 09:39
Prispevkov: 1600
|
Maeve Hanover, ki je na Irskem tekmovala do konca leta 2013, je svojo tekaško kariero končala verjetno zaradi poškodbe sprednje tačke in tako na mojo in njeno veliko srečo pristala v zavetišču. Že po njeni oglasni fotografiji se mi je zdela, da bo to prava navihanka zame. Proti koncu novembra 2014 sta na predposvojitveni obisk prišla Blažka in njen Koogy, katerega sem kljub hudi tremi uspešno prestala z znatno pomočjo whippetke Šaje, ki je pri meni v vsakodnevnem varstvu oziroma crkljanju
May (prej Maeve) sem dobila kot najlepše zgodnje božično darilo. Od prvega dne dalje sva neločljivi tako, da je težko ugotoviti katera ima večjo ločitveno tesnobo....mislim, da kar jaz
Prvi mesec je bil psihično kar naporen za obe, saj sem jo dobila z grdo rano po sterilizaciji, tako da sva se hitro spoznali z veterinarji in jo tudi uspešno sanirali. Poleg tega pa je imela kar hudo ˝abstinenčno krizo˝ verjetno od kakih poživil, saj sva dober mesec vsak večer globoko dihali svež zimski zrak in predihavali vse stare nečistoče, ki so začele vedno bolj bledeti. Njen prazen pogled usmerjen v tla je vedno večkrat zamenjal vesel repkajoči pogled v oči. Prisotnost Šaje in njena razposajenost in norčavost je izredno pozitivno vplivala na May, tako da je v kratkem času osvojila tako igrače kot norenje po dnevni sobi, res pa je, da revica zaradi Šaje malo manj spi čez dan, saj je težko dremat ob njenih vragolijah.
Zdaj je pri meni že (ali šele) sedem mesecev, ampak si življenja brez nje nikakor ne morem več predstavljati. Vsak dan je bolj sproščena in crkljiva. Popolnoma nezahtevna je, obožuje vožnjo z avtom...če bi bilo po njeno, bi se na sprehode samo vozili. Nepomembno ji je kje je, samo da je ob meni. Meni se pa ob tem seveda topi srce
Obožuje jutranje sprehode, takrat je res na speedu, nujno oddirka par noro hitrih krogov po travniku, nato pa prav penzionistično nadaljuje s sprehodom. Pred parimi meseci sva imeli manjšo nezgodo... no zdaj se mi zdi manjša, takrat je bila pa kar konkretna, ko jo je zjutraj na sprehodu zbila kolesarka, tako da nekaj časa sploh ni hotela iz hiše, bati se je začela vseh ljudi, ob pogledu na kolo je kar odskakovala, tako da so bili sprehodi kar mučni, ampak smo s pomočjo pasjih in človeških prijateljev tudi to oviro premostili in zdaj spet veselo brez težav hodimo na sprehode.
May je čudovito bitjein sem neizmerno hvaležna in srečna, da so se najine poti križale in se odločila, da postane May del mojega življenja. Mislim, da tudi njej to popolnoma odgovarja.
Vesela sem, da sem spoznala tudi Blažko s Hrtjega sveta, ki je izredno topla in prijazna pasja mati in mi je ob vsaki večji ali manjši težavi pomagala z nasveti, tako da Blažka hvala!
Špela in May |
Nazadnje urejal/a HrtjiSvet 06 Avg 2015 06:24; skupaj popravljeno 1 krat
_________________
Društvo HRTJI SVET Slovenije
www.hrtjisvet.org
info@hrtjisvet.org |
|
| Nazaj na vrh |
|
| HrtjiSvet |
| Objavljeno: 06 Avg 2015 06:23 |
|
|
|
Pridružen/-a: 10.05. 2013, 09:39
Prispevkov: 1600
|
Classy
Že odkar pomnim sem ljubiteljica hrtov. Kaj kmalu se je nad temi čudovitimi bitji navdušil tudi Jernej. Odločitev da posvojiva hrta se je pri nama pekla v pečici kar nekaj časa. Glede na to, da sva prvič lastnika psa, pa je bila ta odločitev vse prej kot lahka. Vsakodnevno sva premlevala vse pluse in minuse, pregledala splet podolgem in počez, vendar se kar nisva mogla odločiti. Spomnim se, da sem nekaj časa vsak dan gledala hrtje duše na spletni strani Hrtjega sveta in želja je postajala vse močnejša. Pogledi so nama najbolj uhajali k dvema greyema. Sivemu lepotcu in veseljaku Tazu ter resnemu pisanemu Classyju. Ko sva dopustovala, je padla dokončna odločitev, da posvojiva Taza. Ob vrnitvi pa naju je čakalo presenečenje.
Taz je že dobil svoj dom in očitno nama je bil namenjen Classy. S tresočo roko sem poslala e-mail in že čez nekaj dni naju je obiskala Blažka z dvema hrtjima mrcinama Koogijem in Siriusom, ki sta nama zavzela kavč. Oba sva bila popolnoma navdušena in če bi lahko, bi obdržala vse tri z Blažko vred. Ko je padla končna potrditev da je Classy rezerviran za naju, pa se je pričelo mukotrpno čakanje na transport. Mislim da smo vsi posvojitelji šli skozi to težko čakanje prilepljeni na ekran računalnika ali telefona in vzdihovali ob slikah (ki lažejo, v resnici so veliko lepši) nasih bodočh štirinižnih sostanovalcev.
Končno je prišel tisti tako težko pričakovani dan v decembru. Od doma sva odšla čisto prezgodaj in prva prispela na lokacijo, kjer se je odvijala posvojitev. Nataša nam je predavala o bodočem življenju z našimi posvojenci, o možnih težavah in nam odgovarjala na tisoč in eno vprašanje, mi pa smo nestrpno pogledovali skozi okno. Nato so prispeli. Kar naenkrat sva se znašla s povodcem v roki, vse ostalo je v megli. Skok v avto brez problema, pot domov, sprehod po okolici, nato pa tuširanje in večerja. V dveh dneh je dojel da se lula zunaj, takoj pa je tudi ugotovil za kaj se uporablja kavč in že smo se vsi trije stiskali na odeji. Kljub začetnim nekaj padcem s kavča (je namreč en velik štor) sedaj obvlada že vse položaje ležanja. Preteklo je kar nekaj mesecev od posvojitve in ta najin aristokratski resnobnež že počasi kaže tisti pravi obraz.
Na plan je končno pokukala njegova igrivost in nepotešljiva želja po počohcih. Kdo bi si mislil da bo ta velika mrcina tako scrkljana. Vsem bodočim posvojiteljem pa polagam na srce-zavedajte se, da so to resnično posebni psi. Mogoče res ne boste dobili psa, ki bo poskočil na vsak vas ukaz-včasih namenoma preslišijo kakšen sedi ali prostor (če so roke prazne seveda), izmaknejo kakšno nenadzorovano dobroto z mize (ja, tudi pehtranovo potico-kaj si jo pa pustila na pultu), na sprehodih pa boste imeli preštete vse mačke in ostala mala puhasta bitja, še preden bo vaš kosmatinec opazil, da so sploh tam. Ampak to so malenkosti. Kajti toplina, ki jo ti veliki nerodneži prinesejo v dom je nedojemljiva. Veselje, ljubezen in nežnost, ki jo premorejo pa seže in se zasidra v srce za vedno. In priznam... tudi midva sva postala prava pasja starša.
Classy, Jernej in Meta |
_________________
Društvo HRTJI SVET Slovenije
www.hrtjisvet.org
info@hrtjisvet.org |
|
| Nazaj na vrh |
|
| HrtjiSvet |
| Objavljeno: 10 Avg 2015 07:31 |
|
|
|
Pridružen/-a: 10.05. 2013, 09:39
Prispevkov: 1600
|
Sprašujem se ali se je moje – najino življenje kaj spremenilo odkar živi z nama greyhoundica Missy. Kužika je, kot so kužki bili trije jazbečarji, ki so bili naši zvesti spremljevalci vse od leta 1988. Spominjam se, kako smo pred davnimi sedemindvajsetimi leti »tehtali« odločitev ali nabaviti psa ali ne, ko pa smo bili še v službah in v šoli. Zavedali smo se, da pes ni igrača, da potrebuje nekoga, ki bo skrbel zanj, ko nas ne bo doma. »Rešilna bilka« je bila moja mama, ki je takrat že bila upokojenka in je pazila na sina, ko sva bila zdoma. Zakaj ne bi popazila še na psa, ki sem si ga tako zelo želela – malega, čisto malega jazbečarčka. Bila je proti : » Jaz ali pes.« Pa smo, kljub njenemu nasprotovanju, dvomesečnega kužka pripeljali domov in ostala sta oba - mama in Ador. Mama, ki je bila največ z njim, ga je vzljubila, imela rada in ga tudi najbolj razvajala. Žal je, star komaj osemindvajset mesecev, poginil zaradi zahrbtne parvuviroze. Takrat sem preživljala zelo žalostne čase, kajti revež je umrčkal v groznih mukah, jaz pa sem nemočna prebedela noč ob njem in si želela, da bi bilo muk čim prej konec. Tedne in tedne sem jokala potoke solz, vse dokler nismo pripeljali drugega mladička Bill-a. Enako »zlat« je bil, še bolj priden kot njegov predhodnik in naš spremljevalec dvanajst let, ko smo ga zaradi raka v gobčku morali uspavati. Tudi izguba Billa je bila boleča, a smo kupili, kakopak, še tretjega jazbečarja Daki-ja. Navadili smo se na to pasmo in o kakšni drugi sploh nismo razmišljali. Zame so jazbečarji bili »zakon«, čeprav sem rada pogledala in pocartala tudi druge kužke in živali nasploh – pač zaljubljena v jazbečarje. Dokler........, ja dokler nismo, na sprehodu z Dakijem, srečali gospe, ki je na povodcu vodila hrtico Betty – plašno greyhoundico. Betty je bila zame »usodna«, saj nisem mogla verjeti, da je sploh možno, da se pes na vsako prijazno besedo in vabilu za božanje, odzove v strahu in se skriva. Ker se ja gospa začasno priselila v naš okoliš, smo ju redno srečevali, a Betty se nas ni in ni navadila, predvsem se je bala Slavka. Lastnica nama je povedala, kako jo je dobila in začela sem brskati po računalniku, našla stran Društva hrtji svet Slovenije in prebirala o grozotah, ki jih preživljajo ti psi. Saj sem v časopisih prebrala marsikatero žalostno zgodbo o mučenju živali, toda še sanjalo se mi ni, kaj se dogaja tem psom . Takoj je padla odločitev, tudi jaz bom imela, takoj ko bo to mogoče, hrta – posvojenega hrta. In sem poiskala kontakte z lastniki hrtov ter z Dakijem hodila z njimi na sprehode, na ( zame zelo ganljive) sprejeme posvojenih hrtov v Ložnici ter druženja »štajerskih« hrtov v Mariboru. Spoznala sem Olayo, Tilli, Luma, Nevado, Raya, Pompejo, Ruby, Indija,.... in kako se ob vseh teh lepotcih ne bi dokončno odločila, da nekoč tak kuža deli dom z nama. Prisegla sem si, da bom rešila vsaj eno hrtjo dušo. Pa je prišel tisti grozni novemberski vikend, ko je naš ljubček Daki zbolel, morala je biti zastrupitev, saj je v soboto zvečer še živo skakal po stanovanju, v nedeljo zjutraj pa smo našli vso onesnaženo dnevno sobo (pobruhano in pokakano). Dežurni veterinar mu je sicer dal injekcijo in pasto, češ, da bo boljše in naj v ponedeljek, če ne bo, pridemo ponovno k njemu. Pa nismo šli, saj je revček v mukah, zjutraj ob meni za vedno zatisnil svoje lepe očke. Zelo sva bila žalostna in še vedno potočim solzice zanj: » Pa si moral, si res moral tako hitro, kar na enkrat, oditi?« Še vedno me preveva nek grozen občutek in očitek:« Ali je fant vedel, da si zelo želim hrta, da ob njem ne moremo imeti še enega psa, pa mu je s svojim odhodom dal prostor?« Ja takšni občutki te obhajajo, ko izgubiš bitje, ki ga imaš neskončno rad.
Ob žalovanju za Dakijem sem takoj začela pregledovati profile hrtov, ki so bili na voljo za posvojitev. Bil je petek, 6.december, ko je na predposvojitveni obisk prišel Sebastjan s svojim lepotcem Roo. V ponudbi hrtov sem si izbrala Margerito , a sva s Sebastjanom ugotovila, da je že našla posvojitelja. Ne vem, zakaj sem se zagledala v Missy, a zdelo se mi je, da ima enak, žalosten pogled kot Daki. In glej naključje – Missy je že bila pri družini (ne vem zakaj so se je hoteli znebiti) na Češkem, kamor sta se naslednji dan Blažka in Sebastjan odpeljala po greye. Začela se je hitra akcija članic Društva hrtji svet, ki je uspela – lastnico Missy so našli in Missy je z ostalimi hrti čez dva dni, 8. decembra 2013, pripotovala v Slovenijo. Zbrali smo se v KD Škofaj vas pri Celju (?), kjer smo ob poslušanju osnovnih navodil, kako ravnati s hrti, težko pričakovali naše izbrance. Spraševala sem se, kakšna bo Missy, bo plašna, nezaupljiva, mala, velika? Saj sem prebrala o njej, toda ali bo res taka, kot so zapisali? Prispeli so prej, kot je bilo napovedano in stekli smo ven, da jih vidimo, kako so v spremstvu Blažke in Sebastjana poskakali iz avta Bertie, Honey, Missy in še dva(ne spomnim se imen), sami lepotci. Vsi so bili pridni, vsi so ubogljivo stopicali ob novih gospodarjih po poligonu in nobeden od njih ni kazal, da ima namen bežati. Missy je hotela celo nazaj v Sebastjanov avto - revica je bila utrujena od dolge poti. Po ureditvi formalnosti o posvojitvi smo se odpravili na pot proti Mariboru, proti novemu domu, proti novemu življenju.
Pa se je začelo naše skupno družinsko življenje – trikotnik Missy, Mojca, Slavko. Predvidevala sva, da z ozirom, da je Missy že živela »družinsko« življenje, ne bo večjih težav glede čistoče, čeprav sva se zavedala, da zaradi menjave gospodarja in okolja lahko pride do kakšnih motenj. A ni prišlo. V »novo življenje« je stopila brez težav. Po prvem spoznavanju stanovanja in okolja je bilo, kot bi že vedno živela pri naju. Najprej si je poiskala »svoje« prostorčke – dopoldan v jedilnici, od koder še vedno kontrolira kuharico, popoldan in zvečer v dnevni sobi, ponoči na kavču v svoji (prej Dakijevi) sobi. V dnevni sobi si je sicer »izborila« prostor na kavču, kjer sva ob spremljanju TV programa sedela midva, a je hitro ugotovila in to kar sama, da je za vse tri premalo prostora na njem. Na kavč, kadar sva sedela na njemna midva, ni več skakala, le redko, ko je bil prost, a je opustila tudi to – brez naše prepovedi. Neverjetno pridna je ob prihodu gostov. Ko zazvoni zvonec, pride k vratom, prijazno pomaha z repkom, povohlja prišleke in se umakne v svojo sobo. Kot da je ni – prava dama pač. Gostje se kar čudijo, kako lepo vzgojeno babiko imava. Malo manj damsko se sicer obnaša pri hrani, ker je požrešna in hrano kar hlasta, še manj damska ob srečanju z mucami. Ja te muce so res grozne živalce, parajo ji živce in so edine, ki jih glasno nalaja. No, včasih se ob našem nenehnem prigovarjanju, da so muce bitja s štirimi tačkami, kot je ona, zna obvladati in gre mimo njih brez problema, včasih pa se spozbi, skoči kot zverina in jo je kar težko obvladati. A neke »hibe« le mora imeti, saj sicer sploh ne bi vedela, da jo imava. Tudi kleptomanstva skoraj ni več, čeprav, moram kar priznati, sva zato »kriva« midva, ker sva se pač naučila pospravljati mamljivo hrano. Kadar jo pustiva samo doma, z žalostnimi očkami pogleduje za nama, a ko se vrneva, naju veselo pričaka pri vratih in za svojo pridnost prosi nagrado – pred predalom, kjer so shranjeni samo njeni priboljški (pri teh je postala zelo izbirčna) ali pred hladilnikom, ker v njem je spravljeno nekaj najbolšega – sirček. In jo dobi, saj si jo zasluži ta naša prijazna, nežna, nevsiljiva babika. Včasih se sprašujem, kako je mogoče, da je eno pasje bitje tako zelo pridno in velikokrat me obhajajo občutki, ki jih ne znam opisati – sreča, ganjenost, vzhičenost, radost.
Tudi nekaj strahu nama je pognala v žile in to dvakrat – prvič še čisto na začetku, ko se je na sprehodu iztrgala iz roke in jo mahnila (najbrž) za muco, da sva jo iskala, a se je na klicanje kar hitro odzvala in se vrnila. Drugič pa, ojoj, sem jo izgubila jaz, ko sem bila sama z njo na jutranjem sprehodu. Bilo je pozimi in ker Missy zelo pridno hodi na povodcu, oblečena v debelo bundo in rokavice, nisem opazila, da ne hodi ob meni. Šele ko sem blizu doma hotela pozdraviti za ograjo sosedovega psa, sem ugotovila, da je ni. Skoraj se mi je sfrclalo, tekla nazaj, se ozirala po cesti gor in dol, Missy ni. Pa me je prehitel nek avto in se kar daleč naprej ustavil in mi zaklical, če morda iščem psa. Missy me je čakala, verjetno na mestu, kjer mi je povodec padel iz roke. Veselo je pritekla proti meni, se revica stisnila k meni, najbrž misleč : «Pa me le nisi tudi ti pustila na cedilu.« Bil je to dogodek, ki me je zelo prizadel in lep čas si nisem mogla oprostiti, da se mi je to zgodilo. »Oprosti mi Mici, nikoli več, srčica moja.«
In če se na koncu navežem na tisti uvodni stavek, ali se je najino življenje spremenilo kar živi Missy pri naju. Življenje v skupnosti ne, saj so nam bili vsi kužki ljubi, vsi so bili skrb, obveznost, radost in veselje ter na koncu žalost. Me je pa spoznavanje okrutnega življenja hrtov spremenilo v razmišljanju, postala sem bolj ranljiva in skoraj ne mine dan, da se ob prebiranju usod teh zavrženih živali ne zjočem. Velikokrat me še v spanju preganja krutost ljudi, ki jo zganjajo do teh nedolžnih bitij in ne morem si kaj, da ne bi bila do njih sovražna.
Ko tole pišem, ležiš ob meni ljubica in me zvedavo pogleduješ s svojima nežnima očkama, ki izražata toplino, hvaležnost in pravita, da si čisto moja, čisto najina. Kako lepo te je videti, kadar svoje tačke preteguješ, ko v spanju čisto po tiho lajaš, jočeš, tečeš, se zvijaš ali ko v strahu pred grmenjem zbežiš v svoje skrivališče, v kopalnico in ostaneš tam tudi celo noč. Tako posebna si lepotička najina. Ponosna sva nate in neskončno te imava rada. Nikoli, niti za trenutek, nama ni bilo žal, da sva te posvojila.
(Prva fotografija ob prihodu v Slovenijo, druga posneta letos maja)
Mojca Poglej |
_________________
Društvo HRTJI SVET Slovenije
www.hrtjisvet.org
info@hrtjisvet.org |
|
| Nazaj na vrh |
|
| HrtjiSvet |
| Objavljeno: 17 Avg 2015 08:27 |
|
|
|
Pridružen/-a: 10.05. 2013, 09:39
Prispevkov: 1600
|
Curro – galgo z nagrado za najbolj utrujenega hrta
Več kot leto dni nazaj sva se začela pogovarjati, da bi vzela še enega psa. Malo za družbo Malayki, malo pa sva že bila »okužena« s hrti, saj smo se pogosto srečevali na pasjem igrišču. In naša dama je ob druženju in igri z njimi postala pravi dalmatinski hrt.
Curr(ot)a sva zagledala na spletni strani Hrtjega sveta enkrat v začetku poletja 2014. Ob prvem prebiranju opisa sva bila povsem prevzeta, tudi fotografije so bile čudovite. In tako sva se nekajkrat vrnila na spletno stran. Ker je nujno potreboval nov dom, nisva dolgo oklevala in zaprosila za posvojitev. Obiskala nas je Monika in prestala Malaykin test, odločitev pa je postala dokončna. Curro je že bil v Sloveniji in odpravili smo se v Maribor na spoznavni obisk. Snežno beli vilinski velikan nas je vse popolnoma očaral. Sploh ni bilo pomisleka – ljubezen na prvi pogled.
Nekaj dni pozneje smo šli po njega in ga pripeljali domov. Vedeli smo, da je prestrašen, bil je precej popraskan, saj je s svojo sramežljivo nedominanco pogosto nastradal med bolj temperamentnimi galgi. Strah je najprej pokazal s hudo ločitveno tesnobo (jok in praskanje ter grizenje vrat), bal se je tudi vseh šumov na sprehodu. Avto, kolo, motor, garažna vrata, otroški vzkliki, lajež drugih psov itd. Vsakič, ko je slišal neznan zvok je poskočil meter v zrak ali stran. Z mirnim prigovarjanjem, da je vse v redu, in druženjem z drugimi psi, smo počasi tudi to rešili.
Potem je postal navihan. Treba je bilo poskusiti vse neumnosti in testirati meje posvojiteljev. Veliko pri vzgoji je pripomogla družba naše prve dame, ki mu je razložila, da se ne spodobi ležati na postelji, saj imata dve veliki blazni samo zase. Enkrat nas je dobil nepripravljene in nam z deske pojedel narezano meso za večerjo, drugič je lepo prosil, če z njim delimo solato, ker mu tuna strašansko diši. Svoj dolg nos je tiščal k štedilniku, hladilniku, mizi in v omare. No, občasno ga kak vonj še vedno premami, v glavnem pa pridno počaka ob mizi, ko se mi, ljudje, bašemo s kosilom. Niti pomisli ne, da bi kaj poskusil, ker človeška hrana res ni za njega (no, tako nas vsaj prepričuje, verjetno bi se pa težko uprl kakšni slanini na mizi).
Na naše presenečenje se je toliko opogumil, da je na veliko začel raziskovati okolico v zaprtih pasjih igriščih. Seveda je pri tem marsikatero ušpičil – pojedel kakšno potičko drugega psa ali se okopal v konkretno ograjeni mlakuži. Kdo bi mu zameril, ko pa je vse to res prvič videl. Z veterinarko se dobro razume, ozke stopnice z železno ograjo v našem bloku mu pa naženejo strah v kosti. Tudi te bomo ugnali, saj smo že vse druge.
Najbolj ponosni smo, da je postal razigran hrt, ki je čisto mahnjen na majhne kužke (če ne lajajo, ker to je pa res zoprno). Seveda je primerno svoji pasmi tudi velik zaspanec v najrazličnejših položajih pasje joge in velik cartljivec, ki svojo šnoflo kar naprej tišči pod roke posvojiteljev, ker meni, da si zasluži še več razvajanja. Mi se strinjamo.
Maruša in Curro |
_________________
Društvo HRTJI SVET Slovenije
www.hrtjisvet.org
info@hrtjisvet.org |
|
| Nazaj na vrh |
|
| HrtjiSvet |
| Objavljeno: 01 Sep 2015 19:42 |
|
|
|
Pridružen/-a: 10.05. 2013, 09:39
Prispevkov: 1600
|
Vegina zgodba
Dobro se spominjava slikice na spletni strani, ki je prikazovala obupano hrtico s pripisom, da je umirjena, prijazna in plašna. V trenutku sva vedela, da bo najina, nisva pa se zavedala, da bo to odločitev, ki nama bo v veliki meri spremenila življenje. Kmalu je prišel dan prihoda in človek je težko pripravljen na to, da k njemu prihaja bitje, ki je tako drugačno od vsega videnega.
In je prišla … Suhljata, umazana, brez volje, da bi naju sploh pogledala v oči. Skočila je v prtljažnik avtomobila in se brez interesa odpeljala – ne vedoč, da se končno pelje življenju naproti. Stopnice smo premagali počasi, nato pa si je v stanovanju našla svoj prostor, ki je slučajno bila najina postelja. Zdi se nama čisto normalno, da omeniva, da sva naslednjih nekaj dni spala na kavču. Po nekaj dneh smo jo okopali, tekla je temno rjava voda … Verjetno prva po dolgih letih. Sprva je bila brez volje do življenja. Sprehajali smo se po mestu in gozdu in nekoč najbrž neustrašna lovka, se je zdaj bala že najmanjšega mestnega cucka, ki ji je na povodcu prišel naproti. Bala se je motorjev, kosilnic … Še najbolj so ji strah v kosti naganjale na videz tako nenevarne stvari, kot so plastične vrečke in cunje sredi ceste. A vedela sva, da se bodo stvari kmalu obrnile na bolje. Le nekaj časa je bilo potrebnega.
Presenetilo naju je, kako ob popolnoma tujem bitju v stanovanju, takoj začutiš njegov miroljuben odnos do ljudi. Človeku ne bi storila žalega, niti v sanjah… Nato je iz dneva v dan šlo na bolje … Prvič pomiga z repom, prvič zalaja, prvič se stisne k nama … V pol leta se je navadila skoraj na vse, po enem letu je že izgubila strah pred ljudmi in ostalimi psi. Hitro sva ugotovila, da je kljub petim letom starosti po srcu pravi otročaj. Ves čas bi se igrala, če ni drugih igrač, pa kar s svojim repom. Zunaj vsako priložnost izkoristi za tek. Neverjetno je, kako hrti uživajo v teku … in kako tečejo. Ko jo vidiš teči, ti je povrnjen ves trud, ki si ga moral vložiti - to je res prava paša za oči.
Vega je hitro postala prava ljubljenka vseh v širši družini. Tudi na ulici nas ljudje ustavljajo in ji izrekajo komplimente. Doma je skromna in nezahtevna. Nikoli za nič ne prosi, ničesar ne zahteva. Vzame le tisto, kar ji je ponujeno. Čeprav je še vedno mirna, zadržana in plašna, je, kadar je v svojem svetu pravi lovec. V veliko veselje nama je gledati, kako je postala srečna in vesela, kako se veseli vsakega sprehoda in kako ob vsakem najinem dotiku pripre oči in se nasloni ob roko.
Sprva podrejena hrtica je sedaj v pasji družbi postala prav ošabna. Malim psom ne pusti več, da jo preganjajo … Vedno mora biti ona tista, ki jih podi po travi. A s svojo nežnostjo tudi med igro navdušuje vse prisotne. Zvečer še vedno rada zaspi kar na najini postelji in kadar je tako, ji posteljo z veseljem prepustiva.
Nikakor nama ni žal vsake minute, ki jo lahko preživiva z njo, kajti, čeprav naju le nemo opazuje, s svojo skromnostjo in prisotnostjo nudi topel občutek. Postala je pravi popolni hišni ljubljenček.
Če naju kdo vpraša, ali smo imeli z njo kaj problemov, mu odgovoriva, da ne. Glede na to, od kod je prišla, iz kakšnega krutega sveta, ki ji ni namenil niti kančka pozornosti in ljubezni, so problemi, ki smo jih imeli, res nepomembni. Sedaj končno ve, kako je, če te ima nekdo rad. In kako je, če imaš lahko nekoga rad. Najbolj srečna je takrat, ko je cel njen trop (družina) na kupu in nas ima vse na očeh.
Dobran, Polona in Vega |
_________________
Društvo HRTJI SVET Slovenije
www.hrtjisvet.org
info@hrtjisvet.org |
|
| Nazaj na vrh |
|
| HrtjiSvet |
| Objavljeno: 07 Sep 2015 09:40 |
|
|
|
Pridružen/-a: 10.05. 2013, 09:39
Prispevkov: 1600
|
Cult ( ex Isabelo )
je zakoračio u naš život s prvim danima 2015 god. Nakon višemjesečnog nestrpljivog čekanja i svakodnevnog zaljubljenog gledanja njegovih fotki iz azila, napokon je došao taj prohladni 3.1.
Kombi se parkirao, vrata su se otvorila i psi su, jedan po jedan, zbunjeno, uplašeno, pognutog tijela, repa duboko uvučenog između nogu polako izlazili...Svi osim Culta. Visoko uzdignute glave i repa, veselo je iskočio u duboki snijeg, malo skakutao po njemu, a onda, dok su ga vodili k nama, uspio je radoznalo zavući njušku u svako naručje i torbu koja mu se našla usput.
Takav je i danas. I gotovo ničeg, tipično hrtovskog u njemu nema. Nije diskretan, suzdržan: prvi prilazi nepoznatim ljudima na obaveznu porciju maženja. Jako voli lajati i laje u svakoj prigodi. Obožava bilo kakvu buku, strašno ga privlači sav taj šušur i želi aktivno sudjelovati u njemu. Petarde, koncerti, Krešino sviranje električne gitare, vatromet..sve je to Cultu jako privlačno. Kad se neki psi, ili ljudi posvađaju, odmah bi se priključio. Uvijek je za neku akciju i traži izazove. Voli izazove!
Iako je Cult, naoko neistraumatizirani pas, prvih mjesec dana smo se isto borili sa njegovom nesigurnošću, strahovima. Ljuto je lajao u šetnji na svakog psa i na pokojeg usamljenog šetaća. Smirenošću i strpljenjem s vremenom se opustio i dobio samopouzdanje.
Prvi put kad je ušao u vodu (jezero ),nije mu se nimalo svidjelo, imao je kiselu facu i nije htio ući dublje od koljena. Nakon dosta vježbanja, naučio je iskreno uživati u vodi. Tako je i u svemu drugom, s čime se prvi put susretne. Uz dovoljno vježbanja, podrške i hrabrenja, vjerujte - sve se može zavoljeti, sve se može naučiti!
Sad se spremamo upustiti u još jedan veliki izazov: naučiti u pravoj školi za " pse pomagače " sva znanja i vještine koje su potrebne, kako bi, zajedno sa mnom postao dio terapijskog tima i pomagao djeci i odraslima s različitim poteškoćama da se što uspješnije uključe u svakodnevni život. Nimalo ne sumnjam da će i u tome biti više nego uspješan.
Svaki dan mi uljepša, moja ljubav, sreća najveća, moj tupko tupavi dečko, dečkić....moj Cult
Svjetlana in Cult |
_________________
Društvo HRTJI SVET Slovenije
www.hrtjisvet.org
info@hrtjisvet.org |
|
| Nazaj na vrh |
|
| HrtjiSvet |
| Objavljeno: 09 Nov 2015 22:49 |
|
|
|
Pridružen/-a: 10.05. 2013, 09:39
Prispevkov: 1600
|
Lui/Luisela/Julka/Luisa Pesjakova/Glista/Moja mala sreča/Mali zobec...je zakon!
Že vrsto let so moja velika ljubezen hrti. Ne vem zakaj, ampak pred leti sem se zaljubila v greyhounde in vse od takrat sem vedela, da bo (vsaj) en nekoč moj. Okoliščine pa niso in niso dopuščale posvojitve, tako da mi je preostalo samo čakanje. In kdor čaka, dočaka. Napočil je čas, ko se je vse nekako poklopilo in že sem nervozno izpolnjevala vprašalnik za posvojitelje. V vseh teh letih mi je uspelo tudi fanta Samota spreobrnit v hrtjega ljubitelja, prav tako sem med prijatelji postala znana kot hrtja obsedenka..prišlo je celo tako daleč, da sem jih na skupnih počitnicah na morju prisilila, da so poslušali moje predavanje o hrtji problematiki (obogateno s power pointom). Ja, krasne prijatelje imam.
S Samotom sva ves čas sanjala o greyhoundici..po možnosti črni, glede na to kako težko črnuhi najdejo svoje domove. Z Blažko smo bili ves čas na vezi, tudi Eva in Marko s šefico Mayo sta nas obiskala doma, kar je bilo za mene nekaj najbolj stresnega na svetu...sploh ne vem zakaj, ampak verjetno sem hotela, da gre vse ok. Če se zdaj spomnim kako sem se bala obiska je to prav smešno, sploh glede na to kako super sta oba. Doma je bila praktično pripravljena že vsa bojna oprema za hrta, tako da se je na vsem skupaj počasi že začenjal nabirat prah. Kakorkoli, enkrat sredi julija letos sem Blažko malo pocukala za rokav, če je kaj novic in odgovorila mi je Larisa. In od takrat se je vse začelo odvijat zelo hitro. Larisa nama je ponudila opis in fotografije psičke, ki jo je letos spomladi spoznala v Scoobyju, v Španiji. Ime ji je bilo Luisela. Psička z najbolj rumenimi očmi. Ni trajalo prav dolgo preden sva se odločila, da bo greyhound moral še nekaj časa počakati, saj k nam najprej pride španka Luisela. Z vsakim dnevom nama je bolj priraščala k srcu..njene slike in izčrpen Larisin opis sem znala že na pamet. Predstavila pa nama jo je zato, ker naj bi v njej prepoznala podobnosti z greyhoundom. Nekako sem imela občutek, da nama je bila namenjena. Pri meni nikoli ne gre vse gladko in po načrtih, vedno se stvari odvijejo po neki drugi poti. Odločila sva se, da jo posvojiva, čeprav naj bi prišla šele z drugim jesenskim transportom. Začelo se je torej čakanje. Larisa naju je vztrajno zalagala z njenimi fotografijami..in na vsaki fotografiji se nama je zdela, kot da to ni ona.
Vsakič je izgledala drugače. Midva sva bila na koncu že čisto zmedena. In čakanje me je ubijalo. En teden pred prvim jesenskim transportom, pa Larisa pošlje sms, če imava v soboto čas. Da Luisela lahko pride že prej. Jaaaaaaaaaaa! In sledil je najdaljši teden v mojem življenju.
Ložnica. Nisem mogla verjeti, da je po šestih letih nastopil ta dan. Luisela je bila vedno bliže in bliže.
Poslušali smo Natašino predavanje in potem je ponovno sledilo čakanje. Zeblo me je in nujno sem morala lulat. In ravno, ko sem to uresničevala, je seveda pripeljal kombi s hrti. V zadnjem hipu mi je uspelo priteči zraven. Vrata so se odprla in midva s Samotom zares nisva vedela kaj bo skočilo ven. In prišla je Lui..in presegla vsa najina pričakovanja. Jaz sem ostala brez besed. Vse se je ustavilo. Kako je lepa..ne morem verjeti kako fotografije tem psom lahko delajo krivico. To me vedno znova preseneti.
Čeprav se je v tem času odkar jo je v zavetišču videla Larisa iz bolj greyice prelevila v čisto galgico, tega sploh opazila nisva. Psa vzameš takšnega kot je. Ker se takoj zaljubiš, ker je takoj tvoj, ker nič drugega ni važno.
Čeprav od takrat še nista minila dva meseca, je že popolnoma najina in midva njena. Lui sicer pravi, da se ne strinja čisto s tem, ko greva od doma. In to pokaže z jokom in lajanjem ter neutrudnim »pospravljanjem«. Ampak smo optimistični, da bomo to že nekako popravili. Tako, da mora biti vse kot iz škatlice preden greva od doma. Priznati moram, da že dolgo nisem tako vzdrževala reda v svoji sobi. Porihtali smo tudi neko vnetje, ki ga je prinesla iz Španije, zdaj pa je na dieti zaradi presnetih analnih vrečk! Ampak Lui nama zaupa, da bova vse uredila tako, da ona tu nič ne more narediti in bo rajši kar malo zadremala. Z našo muco Juto sta praktično že pajdašici, mamo ima ovito okrog svojega krempeljca, vztrajno naju prepričuje, da so jutra prehladna za sprehode, niti pod razno se ne zaveda dolžine svojega nosu, v kuhinji je postala naš dežurni sesalec, sledi nam kot senca, obožuje banane in jabolka (in še nešteto drugih stvari), vsede se kamorkoli, stopnice so mala malica, polulala je dve postelji, en kavč ter en tepih in zelo rada se spopada s praznimi rolicami toaletnega papirja.
V glavnem, midva si želiva, da bi bilo pred nami še veliko lepih in zdravih skupnih let. Žalosti pa me dejstvo, da so nekateri psi, s katerimi je Lui bila v zavetišču še vedno tam. Hudo mi je, ko jo gledam v topli postelji in vem, da marsikdo tega nima in da bo veliko psov moralo zimo preživeti v zavetiščih.
Posvajajte. Ker to ti spremeni življenje. Zdaj s Samotom dejansko hodiva ven..letos sem po dolgem času prvič zares spet videla kako lepa je jesen. In že se veselim zime. Da ne govorim o izjemnih ljudeh, ki sva jih preko društva spoznala. Hvala vsem in vsakemu posebej za podporo, nasvete in dobre misli..medtem, ko smo jo čakali in tudi zdaj, ko gre kdaj kaj narobe. Ali pa zgolj za vašo družbo..hvala.
Eva, Samo in Lui
P.S.: Lui pa se še posebej zahvaljuje puncam, ki so jo spravile v Slovenijo in Larisi, da jo je opazila, se zavzela za njo in ji dala možnost za lepše življenje. |
_________________
Društvo HRTJI SVET Slovenije
www.hrtjisvet.org
info@hrtjisvet.org |
|
| Nazaj na vrh |
|
| HrtjiSvet |
| Objavljeno: 16 Nov 2015 19:15 |
|
|
|
Pridružen/-a: 10.05. 2013, 09:39
Prispevkov: 1600
|
ESTEBAN IN JAZ
Odločiti se, da bom posvojila hrta je bila ena najlažjih stvari, najtežja je bila izbrati katerega hrta... Vsi galgi so bili krasni. Pregledovanje profilov je bilo po eni strani lepo, po drugi pa tako mučno in beseda "samo enega" se mi je zdela krivična, kajti na predposvojitvenem vprašalniku sem morala vpisati več psov in sem si mislila, kaj če bom enega posvojila in z tem drugim naredila krivico in bodo še ostali dol, v Scoobiju na mrazu in jih nihče ne bo hotel posvojiti. Ampak, biti je pač moral samo eden. In sem si začela ogledovati profile. Največkrat sem si ogledala psa črne barve, takega, da si mu lahko preštel vsa rebra in z veliko rano na glavi. Vendar sem ga na prispeli vprašalnik napisala kot četrtega, pred njegovo ime sem vpisala kar 3 belčke.
Potem sem čakala predposvojitveni obisk. Prišla je simpatična gospa Irena s svojo Zojo in seveda, Zoja je bila krasen primerek hrta črne barve. Oceno za posvojiteljico sem dobila dobro in potem sem čakala na glas iz Hrtjega sveta. In medtem še vedno brskala po profilih in si vedno in vselej največkrat ogledovala profil črnega, shujšanega in razbitoglavega psa. Na koncu sem ga celo sanjala, da je bil jezen name, ker ga nisem njega vzela domov. In sem takoj zjutraj, po sanjah in po še najmanj desetih ogledov njegovega profila poslala mail in še sporočilo na facebook stran, da jaz hočem Estebana. In naj pozabijo na vse tiste belčke na mojem vprašalniku. On pride k meni in pika.
In je bil takoj plačan, kmalu zatem rezerviran in kaj kmalu se je pridružil ostalim psom, ki so čakali na transport v Slovenijo v karanteni. Začele so se priprave doma, gnjavljenje in davljenje Larise o vsem kar se človek lahko spomne, še vedno se nasmejem ob mojem bedastem vprašanju: "Kaj je ta pes vajen jesti, morda mu (sledil je spisek vsega kar kuham in nekuham svoji landseerki) to kar pri meni pes je ne bo všeč?"
Dokler ni prišel 24. oktober. Odpravili smo se, v sončnem popoldnevu, na posvojitev v Žalec. Pred kočo in na travniku so se bohotili sami krasni primerki hrtje sorte, ki so ponosno in bahavo pokazali, da so hrti res hitri, res zmrzljivi in res profesionalni žicarji. Kmalu smo se zbrale vse posvojiteljice in šle za Natašo na predavanje v kočo. Med predavanjem sem šele izvedela, kako je bilo moje vprašanje, kaj je pes vajen jesti, neumno. Poslušali smo opise svojih posvojencev in vse nasvete in hkrati smo se vse nestrpno presedale, gledale na uro, imeli so zastoj na avtocesti, pogledovali skozi okno in naenkrat je nekdo prišel povedati, da so naročili, da je treba vse pse privezati in da prihaja kombi.
In je prišel kombi. S povodci smo se postavili v vrsto in jih gledali, kako skačejo iz kombija, najprej Berta, nato je bil na vrsti že Esteban. Odpeljala sem ga na travnik in mu takoj ponudila domač piškot za pse, katerega je takoj pohrustal in hotel še... Nakar je skočil name, me objel in jaz sem mu rekla: "ja, ja... piškoti. Pa večerja topla te čaka doma." Potlej je pozdravil še mojo 3 letno hčerko in kar šel z menoj. Kakor da me pozna od vedno.
Pot domov sta oba 3 letnika prespala na zadnjem sedežu. Doma je bil začuden in vesel Esteban bil deležen najprej tople kopeli, se veselo sfrotiral in potem zmazal 2 porciji riža s piščancem. Prva dva dneva ni pogruntal, čemu služi tista črno-rjava usnjena zadeva na tleh... Postelja je, sem mu dopovedovala, zate... Enkrat ko je vanjo legel, se mu je kar smejalo. Odkar je prišel v novi dom, ni nikoli opravil nobene potrebe v stanovanju. Z njim sem imela edino začetno težavo to, da ni hotel opraviti velike potrebe pred menoj, verjetno zaradi strahu, da ga bi premlatila, ampak, ko je videl, da je bila landseerka pohvaljena, ker se je pred menoj onečedila, je veselo opravil vse potrebe in brez strahu, tudi on.
Vem, da se vam bo nekaterim zdelo smešno, da svojo zgodbo, ki zgodba, po šele par tednih, odkar imam Estebana, niti ni še zgodba. Ampak vsaka zgodba se mora nekje začeti, začela se je v Španiji z rojstvom nekega črnega psa, ki je bil premlaten, ustrahovan, sestradan skoraj do smrti, z njegovim prihodom v zavetišče, z njegovo voljo do življenja in neutrudnim veseljem. Zgodba se nadaljuje z neskončnimi sprehodi, po sedaj, njegovem Reslovem gaju pri Ankaranu, s samo njegovimi posodami, v katerih je hrana vsak dan 2x, z njegovim strahom pred vožnjo z avtom, ker se boji, da ga bom peljala nazaj v Španijo, z mojim dopovedovanjem, da ga peljem na poligon, da se zlaufa, z njegovim simpatičnim grizljanjem, ko se hoče še božati, z njegovo jutranjo jogo in spraševanjem, ali gremo v Reslov gaj navsezgodaj ali ne, nadaljuje se z vsakdanjim smehom nad njegovo simpatično ritjo, ki hoče zlesti v naročje in z Estebanom, ki odkriva vsaki dan nekaj novega in se spoznava z ljudmi, z življenjem z njimi in z tem, da je končno nekje samo on, da je deka samo njegova in da sem jaz pač njegova in verjetno, se bo zgodba še nadaljevala... V en lepši jutri in z mojim spoznanjem, da sem morda res drugim psom, na tistem spisku, naredila krivico, ampak sem mu jo enemu naredila tako, kot si jo zasluži in da se njegova nekoč razbita glava sedaj veselo boža v mojem naročju...
Simona in Esteban |
_________________
Društvo HRTJI SVET Slovenije
www.hrtjisvet.org
info@hrtjisvet.org |
|
| Nazaj na vrh |
|
| HrtjiSvet |
| Objavljeno: 23 Nov 2015 14:09 |
|
|
|
Pridružen/-a: 10.05. 2013, 09:39
Prispevkov: 1600
|
Dobri dve leti nazaj, večerjali smo, je Anja vprašala: »Bi posvojili hrta?« Spogledali smo se, čez nekaj trenutkov pa sem, kot »glava družine« odgovoril: »Lepo te prosim! Tri babe že imamo, ne!« Miha in Sidonija sta prikimala, Anja pa je s solzami v očeh zapustila jedilnico.
Naslednje jutro sem ob prihodu v kuhinjo na pultu zagledal fotografijo shirane psičke, vse kosti so bile vidne, otožen pogled … Bežno, res bežno sem jo pogledal in odložil na mizo. Fotografijo je pogledala še Sidonija, tudi Miha je ni spregledal, Anja je odšla brez besed v službo …
Celo dopoldne sem se mučil z vprašanjem: »Kdo pa mi daje pravico, da Anji sploh kaj prepovedujem?« Pred očmi sem imel ubogo psičko iz zavetišča, ki se je tam nekje v Španiji borila za življenje, ki je čakala na nekoga, ki ji bo pripravljen pomagati, ki ji bo ponudil topel dom …
Poklical sem Sidonijo in njen odgovor je bil takoj pritrdilen. Tudi Miha ni imel nič proti najini odločitvi, le zaskrbljen je vprašal: »Bodo naše psičke sprejele hrta?«
Od dneva naše odločitve pa do prihoda Fione je minilo skoraj štiri mesece. Nestrpno smo čakali na transport, ki ga v poletnih mesecih ni bilo zaradi vročine, ko pa je končno prispela domov, se je naše življenje v trenutku spremenilo. Na bolje, nikar ne pomislite, da nam je bilo kdaj žal! Postali smo obsedeni s hrti, dobesedno so stopili v naše življenje.
Fiona se je hitro navadila na lepo življenje, vsakodnevne sprehode, redne obroke, družbo Aishe, Lady in Keewe (dveh starejših in ene navihane, mlade pasje sestrice), vožnja z avtomobilom in izleti v neznano so bili kot desert. Njene okrogle oči so kmalu dobile navihan pogled, fizično si je opomogla, strahovi, prisotni zaradi preteklega krutega ravnanja z njo so počasi izginili. Vzljubila nas je in začela je uživati hrtu dostojno življenje.
Zaradi starosti nas je leto dni po prihodu Fione za vedno zapustila naša mala Lady, prečudovita mešanka, naš ljubki otročiček. Hudo je bilo in praznino, ki jo je pustila v naših srcih, smo po nekaj mesecih skušali zapolniti še z eno hrtjo dušico.
Posvojili smo krhko, prelepo Auroro, ki ji življenje v Španiji ni prineslo nič dobrega. Zlorabljena, prestrašena psička, stara komaj tri leta, je prišla v našo družino skupaj s hrtjo drobtinico, bolnim otročičkom, ki smo ji dali ime Princess Arabella. Ljubka, drobcena samička, ki je šele začela živeti ni zmogla premagati zahrbtnih bolezni. Kljub skoraj 24-urni negi vseh nas, ki smo trepetali za njeno življenje, nas je tudi ona za vedno zapustila že po nekaj tednih. Ni bilo zdravila in ni bilo veterinarja, ki bi lahko naredil čudež.
Kar tri psičke smo izgubili v vsega nekaj mesecih. Še pred prihodom Aurore in Arabelle je naša mala Aisha zbolela in tudi ona ni več zmogla. Težko pišem o izgubi naših ljubljenčkov, vendar je tudi smrt del našega življenja. Bolečine minejo, spomini pa ostanejo.
Aurora se počasi privaja, počasi pa izginjajo tudi njeni strahovi. Kako ljubka je pri igri, kako rada skače po travniku, kako lepe so njene oči, kako se ji sveti dlaka … Se vam ne zdi, da smo v naši družini obsedeni s hrti?
Kmalu pa prihaja v naš dom še ena hrtja dušica, petletna Duna nas je očarala. Želimo si, da bi prišla domov še pred zimo, da bi čimprej dobila svoj prostor na kateri od postelj, da bi, da bi …
Pazite na vaše hrte, predvsem pa se odločite še za katerega izmed mnogih, ki čakajo na svojo priložnost.
Sandi Kolar |
_________________
Društvo HRTJI SVET Slovenije
www.hrtjisvet.org
info@hrtjisvet.org |
|
| Nazaj na vrh |
|
| HrtjiSvet |
| Objavljeno: 30 Nov 2015 20:30 |
|
|
|
Pridružen/-a: 10.05. 2013, 09:39
Prispevkov: 1600
|
Neka
Kako naj opišem Nekino zgodbo? Zgodbo španske hrtice, katere naša in njena skupna pot se je začela v Španiji, pred vrati zavetišča Arca de Noe v Albacetu, kjer je stala prestrašena, žejna, lačna ter predvsem čisto sama, zapuščena in zmedena. Za tisto zgodbo, ki vsebuje pot Neke kot mladička, kot eno- ali dveletno psičko, zgodbo, ki se je začela že mnogo prej in je bila verjetno vse prej kot vesela in srečna, ne bomo nikoli izvedeli. To zgodbo nosi Neka sama v srcu in vemo, da se je nikoli več ne bo hotela spomniti, to je mogoče videti po brazgotinah na njenem telesu ter po brazgotinah, ki so se zasidrale v njeno dušo in srce. Da, ta del njene zgodbe bo za vedno ostal prikrit našim očem, čeprav ga lahko prepoznamo v njenem obnašanju, njenih reakcijah, njenem pogledu …
Naša skupna zgodba z Neko se je iz Španije nadaljevala s transportom do Modene in nato do Ljubljane.V naš dom je tako nekega hladnega nedeljskega dopoldneva prišla Neka, suhcena in prestrašena psička, ki nas je sprva samo opazovala in se je prestrašila vsakega najmanjšega oddaljenega šuma. Njen kožušček ni bil videti zdrav, dlaka ji je odpadala in videlo se je, da ni nihče nikoli skrbel zanjo tako, kot bi moral in kot si zasluži vsak kuža. Čutiti je bilo, da je ni nihče nikoli stisnil k sebi, da je niso božali niti ji izkazovali ljubezni, da je ni nikoli nihče obravnaval kot enakovrednega člana družine, prav tako pa se je iz njenih reakcij videlo, da je bila tudi večkrat tepena.
Neka se je namreč zelo bala (in se še zdaj boji) starejših moških, ki so imeli v rokah palico ali dežnik, in če je takšna oseba slučajno tak ali podoben predmet dvignila, je Neka otrpnila in se prestrašena, če ne že kar panična, skrila v naše varno zavetje.
Ja, za njo je verjetno hudo življenje in končno je prišla k nam, ki ji kažemo (in ji vedno bomo), kaj je pravo “pasje” življenje, kaj je prava ljubezen, kaj so dolgi sprehodi in potepanja v naravi, kaj so božanja do konca in nazaj ter nazadnje tudi to, kar Neka najbolj obožuje, kaj je dobra hrana. Neka je v tem pogledu prava pasja gurmanka in z veseljem pospravi prav vsak obrok, ki ga s srcem vsak dan pripravimo posebej zanjo. Prav s ponosom lahko danes povemo, da se je Neka spremenila v pravo damo galgolino, ki nam dan za dnem vrača ljubezen in vdanost ter nam podarja najlepše trenutke, ki jih lahko človek preživi s svojim pasjim prijateljem.
In danes si nihče iz naše družine ne more več predstavljati življenja brez nje, saj nas s svojo osebnostjo in z značajem navdušuje iz dneva v dan.
Neka, radi te imamo.
Larisa in Neka |
_________________
Društvo HRTJI SVET Slovenije
www.hrtjisvet.org
info@hrtjisvet.org |
|
| Nazaj na vrh |
|
| HrtjiSvet |
| Objavljeno: 04 Jan 2016 22:24 |
|
|
|
Pridružen/-a: 10.05. 2013, 09:39
Prispevkov: 1600
|
Točno eno leto nazaj je v najin dom prišla Naquara in najino življenje od takrat ni več isto.
Nad hrti sva se navdušila nekega petkovega popoldneva preko televizijske oddaje. Vendar sva želela psa posvojiti, ne kupiti, in vrgla sva se v raziskavo in tako sva prišla do Hrtjega sveta. Udeležila sva se par sprehodov in odločitev je padla, ko bova pripravljena v svoj dom sprejmeva hrta. Pa nisva bila prepričana ali imava dovolj časa in ali sva zares pripravljena…in tako je odločitev trajala več kot pol leta…Vsakodnevno sva prebirala internetno stran in opise psov na voljo za posvojitev tako, da sva jo znala, ko je k nama na predposvojitveni obisk prišla Blažka, že na pamet.
Potem pa je nekega dne ob prebiranju zgodbe galgo podenčice Seville padla odločitev. Pa nama ni bila namenjena, malo pred nama jo je posvojila super družina. Nama pa je bila namenjena Naquara.
Danes je ne bi menjala za nič na svetu. Je ena prava pojava. Divjak z enim uhljem gor, drugim dol, ki skrbi za najino dnevno dozo smeha.
Mislim, da se nama je življenje spremenilo, ampak samo na bolje. Več sva zunaj, ogromno se ji nasmejiva predvsem pa imava pospravljeno stanovanje, saj v nasprotnem primeru Naquara pospravlja po svoje. 
Imeli smo tudi par manjših problemov kot so hoja po stopnicah navzgor in ločitvena tesnoba, ko je bila sama doma. Pa smo vse rešili in danes se imamo super.
Spoznali smo ogromno res čudovitih ljudi in se bolj čudovitih hrtkov. smile emotikon
Odpravili smo se na prvi skupen dopust, preživeli prvo skupno selitev. Naquara gre skoraj povsod z nama in okolico zabava s svojo igrivostjo.
Še enkrat hvala vsem, ki ste omogočili posvojitev. Želimo si še mnogo skupnih dogodivščin in stiskanja na kavču.
Nina, Jernej in Naquara |
_________________
Društvo HRTJI SVET Slovenije
www.hrtjisvet.org
info@hrtjisvet.org |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
|
Časovni pas GMT + 1 ura, srednjeevropski - zimski čas
|
|
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu
|
|
|
