| |
| Avtor |
Sporočilo |
|
| HrtjiSvet |
 Objavljeno: 11 Jan 2016 07:19 |
 |
|
|
Pridružen/-a: 10.05. 2013, 09:39
Prispevkov: 1600
|
Kdo je kriv da so stvari, kot so? Zakaj se stvari zgodijo, kot se? Kaj je smisel vsega skupaj?
Bolj ko razmišljam o tem, kako je Maya prišla do naju, bolj ne morem najti enega samega, prelomnega razloga. Vsega po malo. Drużenje s sodelavko Judito, lastnico takrat 3 whippetov in galgice Mori. Ali pa na videz nedolžna pripomba prijateljice Mince, da ne razume kako to da Maya še nima posvojitelja. Eva, ki mi je pokazala sliko Maye. Ali Maya sama, ki me je klicala in me ni več izpustila?
Kot veste sva v osnovi "podganarja", pes nikoli nekako ni bil na radarju. Preveč naju je skrbelo, kako se bo obnesel v kombinaciji z malimi glodavci. Da bi dom dala upokojenemu lovcu? Pa ne se hecat, prosim lepo. A kot sem napisal, nekaj me je vleklo k Mayi. Oči? Barva nosu? Zanimiv način pisanja začasne mame Nataše?
Dejstvo da je že v Sloveniji in da bi lahko preverili odziv na "rataše"?
In tako sva z Evo med najinim obiskom Dunaja (koncert Robbia Williamsa - bilo je noro) izpolnila vprašalnik, ter ga poslala društvu. In potem na trnih čakala odgovor.
Predposvojitveni pogovor je opravil Sebastjan, ki je kljub reakciji Roe na podgane (če se prav spomnim, je bila to edina reakcija med 2,5h obiskom)podal pozitivno mnenje. In potem prvo srečanje z Mayo - še pri Nataši, in z zašito podgano Manco v kletki. Nikoli ne bom pozabil kako vesela je bila obiska (Maya, pa tudi Nataša), čeprav mislim, da je bila bolj vesela priboljškov, ki smo jih prinesli.
Sledil je še en obisk s strani Nataše pri nas v Mariboru in še ta večer je sledil email, na katerega smo upali: Maya pride k vama. smile emotikon
In potem se je začelo nakupovanje: posteljica, hrana, povodec itd., Doma sma pripravila stvari, in čakala. 1 cel teden!!!!! Se nama je vleklo, tako da si niti ne predstavljam kako se vleče posvojiteljem, ki čakajo več mesecev.
Sledila je sobota, 12.8.2013, ko smo se z Natašo dobili pri Plutonu v Ložnici. Prišli smo istočasno, Nataša je odprla prtljažnik in iz njega je skočila NAJINA Maya. Nov povodec, kratek sprehod, veliko sreče - in smo se vozili proti Mariboru. Maya je gledala kaj se dogaja, potem pa se je vlegla in zaspala.
In tako se je začelo. Od začetnih skrbi zaradi tega in onega, težav z nogo, pa straha pred stopnicami itd. X klicev Nataše, ki je mirila moje paranoje in strahove. Prav tako posebna zahvala naši veterinarki Štefi, Osebi z velikim srcem, ki jo sedaj štejemo tudi med prijatelje. Vse težave, strese,strahove smo premagali, tudi večkrat, če je bilo treba. Maya je eno tako zelo posebno bitje, izredno odprto in radovedno. Obožuje pozornosti in dejstvo, da je zraven.
Z njo naju je "potegnilo" v svet Hrtjega sveta, preko nje smo imeli priložnost spoznati ogromno ljudi, in nekaj hrtje sreče razdeliti tudi njim.
Izpostaviti en dogodek...je nemogoče. Saj je vsak dan, ki jo preživimo z našimi hrti poseben.
Preprosto zato, ker SO.
Marko, Eva in Maya |
_________________
Društvo HRTJI SVET Slovenije
www.hrtjisvet.org
info@hrtjisvet.org |
|
| Nazaj na vrh |
   |
| HrtjiSvet |
| Objavljeno: 25 Jan 2016 09:19 |
|
|
|
Pridružen/-a: 10.05. 2013, 09:39
Prispevkov: 1600
|
LIAMOVA ZGODBA
Vsi v družini smo si želeli psa. A vsak drugačne pasme, barve in oblike. Zato sem večkrat obsedela pri računalniku in preučevala pasme psov. Nekega dne sem slučajno naletela na internetne strani, ki so opisovale problematiko in bedo španskih hrtov in greyhoundov. Večkrat sem se vračala na te strani, opazovala kužke in se veselila njihovih posvojitev. Niti pomislila nisem, da bi hrta lahko posvojila tudi sama. V družini smo premlevali odločitve in kaj pomeni prihod psa v dom, saj se življenje z novim članom vsekakor spremeni. Žival ni samo veselje, ampak obveznost in odgovornost za celo življenje. Vsi smo se videli s čudovitim pasjim mladičkom, ki ga bomo cartali do onemoglosti. Želja po psu je bila velika. Velik pa je bil tudi moj strah, kakšno bo naše stanovanje, ko bo v njem tekal psiček. Bala sem se pasjih dlak, pasje sline, neprijetnih pasjih vonjav in pogrizenih stvari. Meseci so minevali, odločitev, ki bi naj bila najlažja, je postala najtežja. Moj starejši sin Žan je želel velikega psa, manjši Timotej je želel majhnega psa, moj mož ni želel hrta, ker mu po zunanjosti niso bili všeč, jaz… kaj sem si želela jaz? Jaz pa sem se želela dragulj, takšen, o katerem sem brala v vaših zgodbah o posvojenih hrtih. Prosila sem vesolje, naj v naša življenja pripelje psa, ki bo najbolj ustrezal moji družini. Pa sem spustila dramo, bo kaj bo. In vesolje je odgovorilo nekega sončnega sobotnega dne, ko smo srečali Igorja z Rossom. Moj mož se je v trenutku zaljubil v Rossa. Kontaktirali smo Hrtji svet, postopki in energije so stekle. Na osnovi podatkov in ene fotografije smo izbrali psa in čakali…
01.06.2013 je v naše življenje stopil osemnajstmesečni greyhound Liam. Prestrašen, izgubljen, žalosten in precej suhljat. V enem samem trenutku nam je stopil srce. Bil je naš in mi smo ga izbrali! In samo to je bilo pomembno. V prvih nočeh, ko sem ga poslušala, kako vzdihuje, se mi je trgalo srce. V meni pa je kljuvalo vprašanje ali sem storila prav? Te noči kot vse začetniške tegobe, so minile. Dali smo mu priložnost in čisto nič nismo pričakovali od njega! Sedaj je z nami dve leti in pol. Iz prestrašenega fantiča je vzklik samozavestni labodek. Življenje z njim je čudovito brez kakršnihkoli olepšav. Z nami gre povsod kamor gremo. Je prilagodljiv na potovanju in v vsaki situaciji. Ko smo odsotni v službi in šoli, pridno počaka doma. Ko pridemo domov od veselja tuli, skače in v krogu pleše, priboljški nas komaj rešijo.
Je izredno čist, dlak skorajda ni, njegov kožušček vedno diši, v stanovanju ničesar ne uničuje. Naučil pa nas je pospravljati daljince, telefone, očala, knjige, papirnate robčke in wc papir. Svoje postelje ne uporablja. Njegova je sedežna v dnevni sobi in postelja v spalnici, saj vedno spi pri naju z možem. Po postelji pleše, izvaja razne obrate in piruete, skratka zelo pospravi posteljo. V spanju se obrača, cmoka, duda….še, ko spi, pravimo, da je srečen in svojo srečo deli povsod! Vsak, ki ga sreča in pocarta, mu ukrade košček srca s svojo ljubeznivostjo, toploto in zaupanjem! V naša življenja vsakodnevno prinaša smeh!
Popoln pes – družinski član – dragulj in najboljša odločitev! Neizmerno ga imamo radi in smo hvaležni zanj!
Helena Peternik |
_________________
Društvo HRTJI SVET Slovenije
www.hrtjisvet.org
info@hrtjisvet.org |
|
| Nazaj na vrh |
|
| HrtjiSvet |
| Objavljeno: 21 Mar 2016 13:37 |
|
|
|
Pridružen/-a: 10.05. 2013, 09:39
Prispevkov: 1600
|
LILA
Lilina zgodba je morda malce daljša od ostalih zgodb rešenčkov, a zato z nič manj srečnim koncem. To dokazuje tudi dejstvo, da se je na svetovni dan sreče, (20.03.2015), morala posloviti od ljube Nataše in se odpravila z nama v novi dom.
Mnogi poznate, kaj se je dogajalo z brindle gospodično, ko je prišla v Slovenijo k njeni prvi posvojiteljici, ampak to ni več pomembno, sedaj je Lila z nama in uživa v pasjem življenju. A začnimo na začetku. Ko sva 'preživela' pred posvojitveni obisk in izvedela za Markovo in Evino oceno, se je pričelo brskanje, ter izbiranje kužkov. Ampak, kako bi se lahko odločila za enega, ko pa so meni bili všeč svetli hrti, Simonu pa brindle,… Na srečo hrta nisva rabila izbrati sama, ampak si naju je izbrala kar Lila.
Društvo naju je kmalu po obisku povabilo na sprehod po Celju, kjer bo tudi hrtica, ki še nima posvojiteljev. To je bilo vse, kar sva izvedela o njej. Seveda sva na sprehod zamujala in prišla na zbirališče, ko je bilo na kupu že nekaj 10 hrtov. Takoj, ko sva pristopila k skupini, se je Simon zagledal v enega hrta in dejal, da upa, da je brindle punca z rdečo ovratnico tista, ki išče dom. In res, Nataša je pristopila do naju in nama podala povodec suhe, nekoliko zadržane hrtice. Na kratkem sprehodu so iskrice kar letele. In še isti večer je padla odločitev, da Lila pride k nama.
Z njo sva imela zgolj luksuzne probleme. A kljub temu, da je Lila že bila eno leto v Sloveniji, se je strašno bala koles, rolerjev, avtobusa, tovornjaka in množice ljudi. Na srečo ji je na pomoč priskočil bratec - buldog Vik, ki ji je pokazal, da to ni noben bau-bau in sedaj je Lila že prava mestna gospodična. Ampak, da ne bi mislili, da jo je naučil samo to, pokazal ji je, da si z velikimi očmi in molenjem tačke hitro prislužiš kakšen priboljšek ekstra, ter da je nevihta nekaj strašno groznega. Moram priznati, da bi brez njega v veliko primerih bilo malo težje rešiti kakšen problem.
V zadnjem letu se je Lilino življenje precej spremenilo in je veliko bolj aktivno, saj pogosto teka, hodi na Pohorje in obiskuje tečaj agility, kar se izraža tudi v njeni samozavesti. Še vedno ji je neprijeten kontakt z drugimi kužki, ampak njena telesna govorica se je že tako spremenila-sprostila, da je drugi psi več ne napadajo, kar nam je delalo res velike preglavice. Še posebej zato, ker se je v prvem pol leta res vsak, čisto vsak pes, ne glede na pasmo, spustil v njo.
Če pod našo prvo leto potegnem črto, lahko rečem, da je Lila za naju idealen družinski član! Res je, da je trajalo malce dlje, da se je 100% navezala na naju in sedaj ne moremo več eden brez drugega. Vsekakor upam, da bodo naslednja leta prav tako pestra, razgibana in ljubeča.
Na koncu bi se želela zahvaliti še društvu ter Lilini prvi posvojiteljici, da se je iz množice kužkov odločila za njo, čeprav se nato ni izšlo, ter Nataši, Marku in Evi.
Barbara, Simon in Lila |
_________________
Društvo HRTJI SVET Slovenije
www.hrtjisvet.org
info@hrtjisvet.org |
|
| Nazaj na vrh |
|
| HrtjiSvet |
| Objavljeno: 02 Maj 2016 13:11 |
|
|
|
Pridružen/-a: 10.05. 2013, 09:39
Prispevkov: 1600
|
LLUVIA
Zelo dobro se spominjam dneva, ko je mama naznanila, da dobimo psa. Kako to misli, psa?! Po toliko letih pregovarjanja in razpravljanja o tem, da ga ne bomo imeli, sama pride na takšno idejo? Povedala nam je celo zgodbo o tem, kako je mimo nje šla neka suha rjava psička, v katero se je takoj zaljubila. Morala je ustaviti lastnika in ga zaslišati. Izvedela je, da je ta lepotička Vega in še veliko stvari o hrtih, za katere verjetno sploh nismo vedeli, in pa o Hrtjem svetu Slovenije. Doma smo kar planili na spletno stran in si začeli ogledovati pse na voljo za posvojitev. Ati se je držal za glavo, ker je vedel, da ko se mama za nekaj odloči, potem to tudi uresniči.
V oči nam je padla nežna rjava psička, za katero smo poslali izpolnjen vprašalnik, dobili pa odgovor, da je nas na žalost prehitela družina iz Italije, ki jo je prva rezervirala. Bili smo malce žalostni, vendar odločeni, da posvojimo hrta. Na predposvojitvenem obisku, na katerega je prišel prav gospodič z Vego, smo se skupaj odločili, katera psička bi bila za nas primerna. Izbrali smo Lluvio. Bila je prestrašena, še ne 2 leti stara črna psička z belimi dodatki. Na slikah so njene rjave oči govorile posebno zgodbo. Zgodbo o tem, kako so jo ničvredni ljudje razočarali, mučili in na ulicah pustili umreti. O tem pričajo njene rane po telesu, ki jo naredijo posebno.
Ko smo izvedeli, da bo posvojitev 18.4.2010, smo vsi skupaj odštevali dneve. Neskončno sem se veselila in o tem govorila vsak dan. Končno je napočil popoldan, ko bi se morali podati na pot do Ložnice na poligon, ko smo prejeli klic, da kombi z našimi psi zamuja zaradi zastoja na avtocesti. Še zdaj vidim, kako je ura na steni tiktakala, vendar se mi je zdelo, da je čas obstal. Čez nekaj ur pozneje in par kilometrov pred ciljem, smo se seveda za piko na i še izgubili, ker očeje vedo več kot zemljevidi.
Z malce zamude, ampak vseeno dobro razpoloženi, smo prihiteli na kraj posvojitve. V roke so nam podali takrat verjetno najbolj prestrašeno psičko na tem planetu. Ob vseh solzah sploh nisem nikogar poslušala ampak le gledala. Lluvio. In vsakega drugega hrta posebej. Vilinska bitja so. Zasvojijo te s samim milim pogledom, ki vsak govori svojo zgodbo.
Pa smo prispeli domov.Iskreno rečeno, nismo vedeli kaj naj sploh s tem psom. Vsa prestrašena se je zvila v klobčič sredi hodnika, ni hotela ne vode, ne hrane...Seveda se je čez nekaj časa pritihotapila na mojo posteljo ki sem ji jo potem pustila zase, saj sem se nekoliko bala tega "velikega črnega psa".Še vedno slišim glas, ko mi je nekdo rekel: "Tja ko se bo hrt ulegel takoj, ko pride v nov dom, tam bo vedno spal". Logično, si je izbrala prav mojo posteljo.
Zaradi strahu si nekaj časa sploh ni upala hoditi ven lulat, zato je vse opravljala kar v hiši. Prav tako ni znala hoditi po stopnicah, bala se je vseh, nam čisto vsakdanjih, zvokov. Trajalo je nešteto sprehodov, da se lahko sedaj skozi mesta sprehaja brez nore panike. Trajalo je nešteto okreganj, da je po 6 mesecih končno nehala lulati v hiši. Trajalo je nešteto prigovarjanja, da je sploh prvič zamahala z repkom. Trajalo je nešteto vzpodbujanja, da je prvič zalajala. Trajalo je nešteto obiskov v hiši, da se je ob njih sprostila, ne tekla v sobo in se zvila v kot. Trajalo je nešteto ponavljanj, da sva osvojili ukaz "sedi".
Lahko pa štejem v neskončno, koliko ljubezni ti da takšen pes. Vse prebedene noči in nošenja naše prestrašene gospodične bi z veseljem ponovila. Upam, da v bližnji prihodnosti.
wink počutje
Lluvia je tudi "kriva", da sem spoznala veliko novih oseb v in izven Hrtjega sveta, s katerimi ohranjam stike in se občasno sprehajam, tako da lahko rečem, da hrti povezujejo. |
_________________
Društvo HRTJI SVET Slovenije
www.hrtjisvet.org
info@hrtjisvet.org |
|
| Nazaj na vrh |
|
| HrtjiSvet |
| Objavljeno: 09 Maj 2016 09:07 |
|
|
|
Pridružen/-a: 10.05. 2013, 09:39
Prispevkov: 1600
|
RUBIA
Tudi zgodbo o drugi psički začenja moja mama. grin počutje Že na posvojitvi Lluvie je dejala, da ne bo ostala le pri enem hrtu in tako sem en dan (kot vsak dan grin počutje ) brskala po spletni strani Hrtjega sveta in naletela na neko rjavo psičko z imenom Rubia. K sebi sem poklicala mamo in ji začela brati o tej lepotički in opazili sva, da je nesrečnica že dobila datum usmrtitve v nekem španskem zavetišču. V opisu je pisalo tudi, da je rada aktivna in da zelo visoko skače.Sama sem bila zelo navdušena, saj sem si vedno želela psa, ki ne bi le spal.  Še imeni Lluvia in Rubia skupaj zvenita kar poetično in morali smo jo imeti!
Ni trajalo dolgo, ko sem mamo prepričala in takoj sva izpolnili vprašalnik za posvojitelje in ga poslali. Ati seveda ni zvedel takoj... grin počutje Spomnim se, da sem tako nestrpno čakala odgovor Hrtjega sveta, da sploh nisem ugasnila mail-a, da ga ne bi spregledala. Takoj, ko so sporočili, da je še na voljo in da so veseli, da smo se odločili še za eno psičko, sem se zelo veselila njenega prihoda, ki je bil predviden 18.2.2012.
Čakanje tega dneva me je ubijalo. Spet sem trgala listke in odštevala dneve. Zadnji dan so nam sporočili, da bo posvojitev zaradi zelo poznega prihoda, prestavljena na naslednji dan zjutraj in da bodo naši hrti na varnem in toplem pri prostovoljkah Hrtjega sveta.
Ko smo se torej 19.2. zjutraj peljali proti poligonu, kjer je potekala posvojitev in smo seveda spet zamujali, sem komaj čakala, da vidim našo novo lepotičko. Ko nam jo je morala predati gospa, pri kateri je bila tisto noč, je priznala, da ji je ukradla del srca s svojo milino.
Spet je bila posvojitev zelo čustvena, a hkrati neverjetno vesela. Moja prva misel ob pogledu na Rubio je bila: "Malo je manjša in debelejša od Lluvie, pa tudi živahna ne zgleda preveč..". Nisem se zavedala, da bo ravno ona psička, na katero se bom tako zelo zelo navezala.
Ob njenem prihodu ni bilo nobenega problema, bila je ne konfliktna, umirjena, nežna galgina. Bilo je le par manjših pretepov med psičkama, ko je Lluvia pokazala, da je glavna in Rubia se je takoj podredila. Z njenim karakterjem nismo nikoli imeli težav, razen, če se komu zdi težava, da se pač res ves čas želi čohljati. smile počutje Imeli pa smo par težavic z njenim zdravjem. Kmalu po prihodu je bila ugotovljena demodikoza (garje), lani pa še leishmanioza. Šele, ko ti pes hira pred očmi in se bori za življenje, je tvoja prva in edina misel le to, kaj je najbolje zanj. Po številnih pregledih in zdravljenjih ter treh operacijah, pri katerih so ji odstranili vso zobovje, je Rubia spet srečna psička, kakršna bi morala bit vso svoje življenje, saj si več kot zasluži.
Tu bi se rada zahvalila celotni ekipi Hrtjega sveta Slovenije, da so kljub konfliktom med nami izvedli licitacijo in zbran denar prispevali za Rubiino zdravljenje. Da so nam pomagali skozi to in dajali napotke in bili v oporo. Prav tako se zahvaljujem vsem ostalim, ki ste prispevali ta denar za njo. Sem imela sicer to priložnost že lani na hrtjem pikniku, pa sem se seveda kot vedno jokala, tako da itak niste mogli nič razumeti. 
Čeprav mora zaradi popuščanja srca in leishmanioze vsakodnevno jemati tablete, ni zato nič manj razigrana. Z veseljem preživi kakšen teden v Ljubljani in z mano obiskuje pouk. Je moja najboljša prijateljica, vse počneva skupaj. Niti sanja se mi ne, kako bo, ko je nekoč več ne bo.
Tina in Rubia |
_________________
Društvo HRTJI SVET Slovenije
www.hrtjisvet.org
info@hrtjisvet.org |
|
| Nazaj na vrh |
|
| HrtjiSvet |
| Objavljeno: 16 Maj 2016 18:05 |
|
|
|
Pridružen/-a: 10.05. 2013, 09:39
Prispevkov: 1600
|
Marleyeva zgodba (ex Sandokan)
Res ne vem kje bi začela...mislim, da bi lahko po slabih petih mesecih napisala kar celo knjigo.
Po dolgem oklevanju, premišljevanju, obupavanju, iskanju, izbiranju in posvetovanju, je končno padla odločitev. Zbrala sem pogum in končno kontaktirala društvo Hrtji svet. Zdaj vem, da je to bila najbolj pametna odločitev v celem mojem življenju. Najprej sem nestrpno čakala na odgovor s strani društa, v nevednosti, če sem sploh primerna za posvojitev hrtje duše. In končno je prišel dan, ko sem zagotovo vedela, da sem. Od veselja sem seveda z ušesi ploskala.
Med šestimi hrtki sem morala izbrati enega samega...kljub temu, da se mi je zdela mislija nemogoče, sem globoko v sebi vedela, kdo je izbranec. Takrat mu je bilo ime Sandokan.
Vedela sem, da ga je zavetišče odkupilo iz lokalne psarne in rešilo njegovo mlado življenje, skupaj z še mnogimi ostalimi hrti, katere je lastik odpisal. Hvala zavetišču!
Marley je imel krasen opis in fotografije, ki naj mu ne bi delale uslug, ampak njegov pogled in dooolg nos, sta mene čisto prevzela.
Po dobrih dveh tednih (doooolgih tednih) priprav in čakanja na prihod mojega hrtka, sem le dočakala tudi ta dan, ko so mojega lepotca končno pripeljali v Slovenijo.
Hvala moji krasni cimri, ki je omogočila prevoz do Ložnice in potem domov, in predvsem, ker je prenašala mojo neučakanost, vznemirjenost in ne vem kaj še vse.
Trenutek, ko je prišel kombi, in ko je Marley prišel ven...občutkov se sploh ne da opisat, to je bil najbolj čustven dogodek, kar se ga spomnim. Končno sem ga lahko videla v živo, se ga dotaknila, vonjala (Marley ob prihodu ni imel neprijetnih vonjav, kakor je bilo rečeno, že takrat je dišal sto na uro), mu povedla, da bo sedaj vse v redu.
In še kako prav sem imela, Marley bi se zagotovo strinjal, da je sedaj več kot samo v redu.
Čeprav se njemu, sedaj ko gledam slike iz posvojitve, takrat verjetno ni zdelo tako. Repek med nogami, hkrati pa vse pofirbcat, prevohat, pozdravit in še kaj bi se našlo.
Ko smo končno prišli domov, sva imela že prvi podvig-stopnice. Nekako smo jih prebrodili in splezali na vrh. Najprej je raziskal svoj novi domek, že takrat je bil pogumen, da se je kadilo za njim. Sledila je slastna večerja in za sladico še tablete za razglistenje. Tudi kopanje mu ni ušlo, ni pa bil ravno navdušen.
Zaspal je v svoji postelji in začuda ni smrčal, kljub temu, da je moral biti zelo utrujen od dolge poti. Sedaj njegovo posteljo uporabljava kvečjemu za njegovo »služenje« obrokov. Zaspi pa na moji rami, ali pa v žlički v najini ogromni postelji.
Že od prvega dneva je bil sobno čist, stopnice, kavč, posteljo in vse ostalo je osvojil v samo dveh dneh in dokazal, da je pravi premagovalec ovir.
Soočila sva se tudi z ločitveno tesnobo, in tudi to sva prebrodila v zelo kratkem času. Bravo Marley!
Že v prvem tednu sva se vozila s taksijem, z mestnim avtobusom, spoznavala okolico in okoliške pse in mačke, kolesa, avtomobile in vse živo. Marley se je z svetlobno hitrostjo privadil na vse.
Zanimivo, ampak kar nekaj časa se je bal tujcev, predvsem žensk. Sedaj mu tudi to ne predstavlja nobenega problema več. Pusti se božati vsem moškim in ženskam, katere prvič vidi in imajo slučajno čas za čohanje.
Marley je poleg vsega naštetaga še pravi potnik, ki uživa vsako minuto vožnje z avtomobilom. Vsak mesec se namreč odpraviva v Velenje k negovi babici in dedku, ter starejšemu bratcu Muffyju, s katerim se krasno razumeta že od samega začetka. Dokazala sta, da so bile moje skrbi glede njunega razumevanje povsem odveč. Še dobro...
Omeniti moram, da je Marley poleg tega, da je multipraktik, tudi pravi maratonec, skupaj sva prehodila že kilometre in kilometre po parkih, mestu, gozdu, živalskem vrtu in celo okoli Ljubljane. Ja, Marley je že tudi osvojil medaljo, in dokazal, da njegovi energiji ni konca.
Opisati ne morem, kako zelo sem ponosna najn. Ne morem prehvalit, kako je priden, prijazen, pogumen, pameten, premeten, hiter, radoveden, igriv, smešen, topel, mehek, dišeč, nasmejan, pomirjajoč in oh in sploh tale Marley. Mislim, da si poleg medalje zasluži še najmanj kakšno diplomo tale moj otrok.
Vsak dan me znova in znova nasmeji z nečim novim. Včasih kaj »pospravi«, skuha (beri ukrade), mlati stene, pohištvo in vse prisotne s svojim mahajočim repkom , prižiga in ugaša radarje (ušeska). Je odličen degustator hrane, vedno vse pohvali. Obvlada tudi borilne veščine. Dostikrat me pošteno »zašamari«, ko me objame.
Lahko bi pisala v nedogled...
Hvala zavetišču, ki je skrbelo zanj, preden je prišel k meni. Hvala društvu in vsem ostalim, ki so omogočili posvojitev. Hvala vsem, ki ste nama pomagali prebroditi vse strahce in ste nama stali ob strani, ko je bilo hudo.
Predvsem pa hvala tebi, Marley. Upam, da veš, kako zelo rada te imam in da si zame cel svet.
Erna in Marley |
_________________
Društvo HRTJI SVET Slovenije
www.hrtjisvet.org
info@hrtjisvet.org |
|
| Nazaj na vrh |
|
| HrtjiSvet |
| Objavljeno: 10 Avg 2016 17:26 |
|
|
|
Pridružen/-a: 10.05. 2013, 09:39
Prispevkov: 1600
|
LUI IN LIVI
Naša zgodba se sicer še zelo dogaja in aktivno razvija, pa vseeno jo lahko malo podelimo.
Ko je lani jeseni k nama iz Španije prišla in vse na glavo (v dobrem smislu) postavila najina draga črna lisička Lui(sela) si niti pod razno nisva predstavljala, da se ji bo še ne leto kasneje pridružila še ena hrtja smrčica. Ampak to se je seveda zgodilo, ker sem se zaljubila in potem več ni bilo poti nazaj.
S Samotom sva vedno vedela, da ne bova ostala le pri enem hrtu, vendar sva se odločila, da dokler sva še študenta nikakor ne. Hihi. Lui je bila čisto dovolj. Komaj smo prav zaživeli skupaj in se dodobra spoznali, »se je zgodila« še ena galgica – Livi(ana). Kot vsak dan sem se malo sprehajalo po straneh Hrtjega sveta, ko sem videla objavo gluhe galgice, ki nujno potrebuje dom. Ah, tista slika je spremenila vse. Vitka, bela s črnimi pikicami...ljubezen na prvi pogled. V naslednjem trenutku sem Larisi že pisala mail, preden sem se sploh utegnila pogovoriti s Samotom. No, po začetnem valu navdušenja se je bilo seveda potrebno malo umirit in pretehtat stvari..ampak jaz kar nisem več mogla pogledat stran..in Liviana je že bila rezervirana za nas. Če smo s prvo posvojitvijo na Lui kar nekaj časa čakali, se je drugič vse zgodilo veliko hitreje. V enem mesecu je že bila pri nas.
Skočila je iz kombija kot prava neustrašna pasja donda in priritala do mene..bolj rumena kot bela sicer ..ampak tako zelo posebna in lepa..pa predvsem mehka. Ah. Lui se je seveda sprva na smrt bala, ni je spustila v avto, niti na posteljo, kaj šele na kavč. Ko si je vzela njeno igračko, je Lui situacijo opazovala z velikim neodobravanjem. Ampak verjameš ali ne, to je trajalo morda dva dni..kmalu sta postali najboljši kolegici pod soncem in sedaj sta nerazdružljivi.
Odkar je pri nas Livi, je rahla osamitvena tesnoba pri Lui popolnoma izvenela, postala je tudi bolj stabilna in pogumna do tujcev.. V času, odkar je Livi pri nas je Lui res nepopisno napredovala. Moram priznat, da se na to potihem računala, ampak nisem pričakovala takšnih rezultatov. Za razliko od Lui pa je Livi prava lovka. Muce vestno skrivamo, še posebej odkar je uplenila našo domačo kokoško. Tudi Lui je glede tega postala veliko bolj pogumna in se dela, da je tudi ona neustrašna, ampak ko pride do srečanja z mačko, se vedno prestraši in pobegne .
Kljub temu, da je Livi skoraj popolnoma gluha, mi tega večinoma niti ne opazimo. Malo smo se prilagodili in veliko več mahamo..ampak velikokrat kar pozabim, da ne sliši in se normalno pogovarjam z njo, jo kličem, hvalim ..
Ker je gluha, se naša delfinčica tudi sila rada pogovarja sama s seboj..pogosto nekaj vzdihuje in mrmra pa cvili ali godrnja. Predvsem, ko ostaneta sami doma. Na tem še delamo...
Kot sem rekla, še vedno se spoznavamo, naša zgodba se razvija in odvija, rešujemo mini problemčke, brišemo lužice v stanovanju, navajamo se na samoto..in se predvsem veliko cartamo.. Tega še nisem doživela. To je najbolj cartljivo bitje pod soncem. Niti pod razno se ne zaveda svoje velikosti...zbaše se v naročje, kot majhna muca in se ponoči stiska v kepice ob naju ter naju greje (in tudi budi ). Njene rjave kravje očke izražajo samo željo po neomejenem crkljanju in božanju in stiskanju .
Glede na to, da sva že s prvo posvojitvijo hotela greyhunda, sem sedaj morala Samotu obljubit, da naslednjič pa bo res en grey! Do sedaj je obakrat nenačrtovano naneslo, da sta prišli dve galgici. Tako, da ko se naslednjič javimo... 
Kdove kaj vse nas še skupaj čaka..veselimo se in srečni smo, da smo se našli..to je zaenkrat dovolj.
Eva in Samo |
_________________
Društvo HRTJI SVET Slovenije
www.hrtjisvet.org
info@hrtjisvet.org |
|
| Nazaj na vrh |
|
| HrtjiSvet |
| Objavljeno: 12 Sep 2016 19:26 |
|
|
|
Pridružen/-a: 10.05. 2013, 09:39
Prispevkov: 1600
|
Pinto je k nam prišel 12. septembra 2015.
Pri nas smo že nekaj časa vedeli, da je prostor še za enega, a je bilo vse skupaj le vprašanje časa. Ker je Lili manjše rasti, smo se pogovarjali o še eni majhni, drobni galgici...
Ko sem šla lani septembra v Scooby, sem imela seznam kakšnih desetih takšnih drobnih galgic, če bi mi kakšna slučajno res pritegnila pozornost, ker preko fotografij na spletu mi ni nič prav posebej padlo v oči.
In je iskrica res preskočila...
Ana Merino nas je opozorila, da se v ogradi številka 4 skriva en preplašen hrt ali v leseni hiški sredi ograde ali pa pod lesenimi stopnicami v luknji, da ne upa ven iz hiške, ker ga ostali psi v ogradi neprestano maltretirajo in napadajo in naj bomo pozorni, ker se skriva in se lahko zgodi, da ga spregledamo.
Malo smo gledali naokoli a ga ni bilo: našli smo ga v hiški. Lep, postaven brindl fant z rahlo nakazano belo masko na gobčku. V hipu mi je ukradel srce in pozabila sem na seznam, ki sem ga naredila doma. Kljub njegovi plašnosti sva se hitro zbližala, kmalu se mi je pustil pobožati, tudi priboljške je vzel iz roke.
Po končanem delu v ogradah sem se oglasila še pri njemu: po navadi sem ga našla v hiški, kjer je bila nepopisna vročina in zelo zatohlo. Nosila sem mu vodo in priboljške in kmalu se je ob meni čisto sprostil.
Treba je bilo urediti še formalnosti: Simonetti sem omenila, da bi ga sicer vzela a le pod pogojem, da najde prostor na transportu, ki se je pripravljal čez par dni. Obljubila je, da bo pogledala, a da se boji, da je ta transport že čisto zaseden. Sem bila kar malo na trnjih, ker sem vedela, da če nam ga ne bo uspelo spraviti na ta transport, ki je bil napovedan za čez tri dni, bo treba čakati dolga 2 meseca na naslednjega.
Čakala sem in čakala, Simonette ni bilo, ni bilo informacije kako je s skorajšnjim transportom, ves čas sem si govorila, da za eno koščeno hrtjo rit bodo pa že še našli prostor.
Naslednje jutro sem zgodaj vstala in naredila obdoh po zavetišču v upanju, da bom kje našla Simonetto, a je ni bilo. Vrnila sem se v sobo in začela urejati fotografije za objavo profilov na spletni strani HS, Nataša in Tjaša sta se muzali okoli mene in niti nisem bila prav pozorna, kaj počneta. Ko sem zaprla računalnik sem pred seboj zagledala list papirja, pravzaprav dva lističa papirnate brisače, na katerem me je čakalo čudovito sporočilo: Alonso, tako mu je takrat bilo ime, lahko spakira culico in gre lepšemu življenju nasproti...
Tisti dan, bila je sreda, sem se mu še posebej posvetila, novico sem mu šla takoj prišepnit in ga stisnila k sebi in mu šepetala: samo še malo, samo še malo potrpi ...
Potem sem tekom dneva poiskala Simonetto, da se ji zahvalim in ob tem me je prosila za pomoč: Alonsa je bilo treba premestiti iz ograde v karanteno, kjer se zbirajo hrti, ki so že našli dom, da potrebuje mene in vsaj še nekoga. Mi sicer ni bilo jasno, zakaj nas toliko potrebuje, a sem kmalu ugotovila. Prosila sem Gorana, da priskoči na pomoč, in smo šli vsi trije v ogrado na premestitev Alonsa. Mislila sem, da se mu bo pač nadelo povodec in odpeljalo. Pa ni bilo čisto tako. Simonetta mu je sicer res nadela povodec in ga potegnila ven iz lesene hiške. V tistem so prileteli ostali psi in se začeli zaganjati proti njemu, renčati, lajati in kazati zobe. Z Goranom sva ga skušala obvarovati najhujšega, na eni strani sem jaz odganjala pse, na drugi strani Goran, medtem ko ga je Simoneta vlekla ven, tako da smo Alonsa varno spravili iz ograde v karanteno.
V katanteni je bil to drug pes: sproščen z ostalimi sotrpini, ki so čakali na prevoz je neznansko mahal z repkom vsakič, ko sem se tam pojavila. Zdaj sva bila takorekoč že stara znanca: verjetno je to bil hrt, ki je bil najkrajši čas v karanteni, mislim da samo 2 ali 3 dni. Malo smo se že hecali, da če se hitro ne vrnem domov, bo on doma pred menoj in me čakal pred vrati, s culico
Napočil je čas slovesa in kljub temu, da sem vedela, da bova čez 2 dni zopet skupaj, je bilo slovo vendarle težko.
V soboto smo ga skupaj z Lili pričakali v Ložnici.
Lili ga doma ni ravno najlepše sprejela: renčala je, lajala in kazala zobe. Ni ga pustila na kavč, v mojo spalnico mu ni dovolila niti pod razno. Kakšen mesec je takole vztrajala, potem je popustila. Zdaj sta čudovit par, navezana en na drugega kot da že celo življenje živita skupaj, Lili v njem išče zaščito in podporo in on je resnično zaščitniški do nje.
Na začetku smo se srečavali s problemi, ki smo jih sproti reševali, tudi s strokovno pomočjo: Pinta je namreč v zavetišče pripeljal lovec po koncu lovne sezone, 3 leta so ga torej učili loviti, in to seveda ostaja v njem, ta lovska strast, ki se je na začetku kazala pri njem na vsakem koraku: kar je bilo manjše od njega je že smatral za plen, tudi manjši psi so bili problem, ker verjetno manjšega psa od hrta prej niti ni videl.
Zdaj se je naš Pinto že kar precej umiril, s psi nima nobenih problemov, tudi s tistimi čisto majhnimi ne, umiril se je do rac, kokoši in labodov, medtem ko pa seveda ostaja še vedno strast do mačk in nutrij, če bi mogel bi pa poletel tudi za kakšno vrano.
Z Lili sta en na drugega prenesla nekatere lastnosti: Lili nanj prijetno vpliva s svojo umirjenostjo in neposrednim pristopom tudi do ljudi, ki jih ne pozna oziroma prvič vidi, Pinto pa jo je prepričal, da ne bo nič narobe, če bo imela malce lovskega nagona tudi sama: njegov nasvet je vzela sila resno.
Kamorkoli gremo, gremo skupaj, nikoli ju ne ločujem. Dostikrat sta z menoj v službi, skupaj preživljamo dopuste in ostali prosti čas.
Z dvema je sicer res malce več dela, predvsem ker sta izredno dojemljiva za "neumnosti", ki jih pobirata en od drugega, je pa zato tudi sreča dvojna. In to šteje.
Branka, Pinto in Lili
Foto: Branka Foršček
Društvo HRTJI SVET Slovenije
www.hrtjisvet.org
info@hrtjisvet.org |
_________________
Društvo HRTJI SVET Slovenije
www.hrtjisvet.org
info@hrtjisvet.org |
|
| Nazaj na vrh |
|
| HrtjiSvet |
| Objavljeno: 08 Nov 2017 11:00 |
|
|
|
Pridružen/-a: 10.05. 2013, 09:39
Prispevkov: 1600
|
NEVADINA ZGODBA
Hm, kaj naj spet napišem. Vsaj enih 6x sem že napisala zgodbico o moji Nevadi, glistiki, mimozici, srčici, bajsiki, zdaj ima še novo ime siva miš..... Se mi zdi, da se kar ponavljam, pa saj ne morem pisati kaj druga. Skratka....
Danes je bil tisti dan D, pred sedmimi leti, ko je v moje življenje prišla Nevada. Moj prvi kuža nasploh. Vedno poudarjam, dobro razmislite o novem družinskem članu. Seštejte pluse ter minuse....., sama sploh nisem tega upoštevala. Dobro se spomnim, bila je nedelja, ko sem izvedela za problematiko. Evo priznam premlevala celo popoldne, opravila ene 3 klice z vprašanji o hrtkih, spala skoraj nič, zjutraj, ko me je prebudila budilka, pa sem že hotela na jutranji sprehod, da se opravi potrebo, preden grem v službo. Kaj se je dogajalo v moji glavi celo dopoldne, jooooj. Komaj sem čakala prihoda domov, da izpolnim prijavnico. In to je to. Čez teden dni sem imela posvojitveni obisk, prelep galgo Chif in Pompička, sta bila hrtka, ki sta prva prestopila prag mojega doma, noro, to je bil moj začetek obsedenosti. Kmalu dobim potrditev o možni posvojitvi. Juheeeej!!! Bilo je enih 5-6 profilov psov, med njimi samo ena psička in ta je zdaj moja. Nikoli ne pozabim kako sta se vlekla 2 meseca čakanja, grooooza.....
Pa pride ta veseli, srečen dan. Moja glistika, smrdeča, prelepa, nezainteresirana zame, končno doma. Bila je takoj moja in jaz njena, doma zelo sproščena, repkala je že drugi dan, zunaj pa so se takoj pokazali njeni strahovi, pred ljudmi, ozkimi ulicami v mestu, neonskimi lučmi, vonjem po čevapčičih.... Vse to smo odpravljali tako, da se vsemu temu nismo izogibali, pač pa sem jo vsak dan izpostavljala prav vsem tem dejavnikom, ki so ji predstavljali probleme. Zdaj, ko pomislim na vse to, se mi zdi, da je bilo vse zelo enostavno. Seveda sem bila pripravljena na velike težave, s tem sem razčistila takoj, ko sem se odločila o posvojitvi. Prebrala kar nekaj knjig in vse kar je napisano na forumu Hrtjega Sveta. Družila sem se s hrtaši, črpala vse njihove izkušnje.
Resnično se pa nikakor nisem mogla pripraviti na to, da lahko čutiš takšno neizmerno ljubezen do živali. Na vso nežnost, ljubezen, srečo, ki ti jo dajejo. In nikoli se jim ne bi mogla odreči. Obožujem jo! Hvala Nevada, da si prišla! Rada te imam do lune in še dlje. |
_________________
Društvo HRTJI SVET Slovenije
www.hrtjisvet.org
info@hrtjisvet.org |
|
| Nazaj na vrh |
|
| HrtjiSvet |
| Objavljeno: 08 Nov 2017 11:01 |
|
|
|
Pridružen/-a: 10.05. 2013, 09:39
Prispevkov: 1600
|
GRAL
Ime že davno izbrano, čeprav se mi niti sanjalo ni komu je namenjeno. Leta so minevala, zgodilo se je vse in hkrati nič. Ime, tako lepo, močno in hkrati skrivnostno pa je še vedno čakalo.
Potem se je pripeljala ideja, da bi šla za prostovoljko v eno od Španskih zavetišč in se nikakor ni hotela odpeljati naprej. Minili sta še dve leti. Zaradi vztrajnosti te ideje, sem se nekega večera znašla v Španiji pred vhodom v zavetišče, dobro zaščitena z vsemi uroki, da se mi ne bi slučajno napopal kakšen Podenco in prijadral za mano v Slovenijo. Prostovoljka, ki pojma nima kaj bo videla, občutila, doživela na drugi strani vrat – čisti zelenec.
Pozdravilo nas je prek 400 pasjih duš, ki so nas zvedavo opazovali, veselo pozdravljali, sumničavo hodili okoli nas, iskali priboljške in si želeli izboriti samo zase tisti nebeški trenutek pozornosti in nežnosti.
Izmed vseh pa sem videla samo enega. En šnorkelj s smešno roza liso in bolj sem se tej lisi izogibala, bolj mi je sledila in bolj sem jo iskala. Bil je Austin. Norčavo, razposajeno bitje, ki si iz limon, ki mu jih je serviralo življenje, ni naredil limonade, ampak pregrešno dobro torto. Bitje polno energije in veselja do življenja. Želel je ujeti vsak trenutek, vsak dih in v njem uživati.
Šment, nisem bila zaščitena proti Galgom.
Da bi jaz imela Galga? Iz zavetišča? Ne, niti slučajno in pod nobenim pogojem, saj imam vendar potrjen genom Podenco Sapiensa in Cirneco Habilisa. NAPAČA!! In to generalna, sistemska, pravopisna, kapitalna in absolutna napača.
Ko sem Austina že v zavetišču preimenovala v »Mini Me« sem uradno priznala, da imam tudi genom Galdoida le, da si tega še pol leta nisem hotela priznati.
V tem času je bil MiniMe rezerviran s strani nekoga drugega in tudi odrezerviran in znova rezerviran s strani nekoga tretjega. Ujela sem se, da čisto vsak dan preverjam v bazi zavetišča, kaj se dogaja s to roza liso, ki mi ni in ni dala miru. Nekega večera pa… MiniMe ni bil več rezerviran. Takrat se je v meni prelomilo, zrušil se je Kitajski zid, prišel je cunami in pometel z vsemi argumenti proti. Sploh ne vem kako sem spisala, ampak Larisa je dobila mail – dovolj je bilo »reserved«, »available«, »reserved«, »available«. MiniMe gre na sončno stran Alp in je »adopted« za vedno. In vedela sem, da je ime dočakalo svojega lastnika. Nič več Austin, MiniMe… ampak GRAL.
In je prišel. Konec novembra. Komaj sem dočakala tisti kombi, da ugledam (zdaj) mojo smešno roza liso na šnorklju od Austina, MiniMe-ja, Klovna, GRALA. Po treh tednih v začasnem domu (hvala Saša za vse potrpljenje in vztrajnost), ker ga prej nisem mogla prevzeti, je končno vstopil v novo življenje v novem domu. Končno sva bila skupaj. Takrat je teorija naključij dobila svoj žalostni konec, ker sva dokazala ravno nasprotno - naključij enostavno ni. On je šel na dolgo pot z Gibraltarja, jaz iz Ljubljane, da sta se najini poti lahko za vedno prepletli nekje na pol poti. Bil že odločen in čakal in čakal, da mi končno prikaplja v male možgane, da njegova pot vodi naravnost k meni in nikamor drugam.
Vsak dan znova se zavem, da je Gral moj sanjski pes. Ne, ni pes… to nikoli niti ni bil. On je moje srce, ki me vsak dan nasmeji do solz zaradi svojih norčij, razjezi zaradi svoje trme in čisto razneži, ko se stisne tesno k meni in mi da vedeti, da me ima za del svoje družine, ki je nikoli ni imel a tako zelo želel.
V tega pol leta in nekaj drobiža časa, sem spoznala skoraj vse njegove poglede, ki so mi govorili »strah me je«, »pridi se igrat«, »čohaj me«, »grdo te gledam«, »greva veeeeeeen«, »lubica moja«, »ne maram te« in ker ve, da še nisem povsem dobro predelala multi lingvistični slovar Gralščine, velikokrat svoje mnenje podkrepi s tem, da me konkretno »ošapari« s šapo, ki pade kamor pač pade. Včasih celo pristane na moji glavi.
Iz mogočnega in samosvojega kolosa se je spremenil v princesko na zrnu graha, ki zvečer nikakor ne more zaspati, če ga ne pokrijem.
Dovolj slavospevov. Ni časa. Atomsko bombo razigrane energije, ki jo Gral nosi v sebi, je včasih težko dohajat.
Šibam v akcijo. Gral je ravno zmagoslavno priskakljal mimo z roadkill-om (beri: mamin štumf, ki ga je snel na popotovanju iz pritličja v mansardo) med zobmi, ki ji ga je zmaknil s »štendra« in da ne bo kakšne zamere, bo treba opletajoči plen rešiti, da ga moje zlato ne ubije in razcefra v prafaktorje.
Vsak dan znova mi govori, da je življenje prekrasno in ga je vredno zajemati s polno žlico.
Ja, ime je tako dolgo čakalo ravno njega. Ne rodi se vsak dan tako posebno bitje, ki mu iz oči sije iskreno veselje, ki nosi v srcu brezpogojno ljubezen in ga razganja od življenjske energije. |
_________________
Društvo HRTJI SVET Slovenije
www.hrtjisvet.org
info@hrtjisvet.org |
|
| Nazaj na vrh |
|
| HrtjiSvet |
| Objavljeno: 08 Nov 2017 11:02 |
|
|
|
Pridružen/-a: 10.05. 2013, 09:39
Prispevkov: 1600
|
SAKIRINA ZGODBA
Sem Zala stara sem 14 let. Pred prihodom Sakire smo imeli doma 3 pse res obožujem pse in jih imam zelo rada. Prvič sem videla hrtka ko sem bila stara 8 let. Takoj sem se zaljubila v njih. Od takrat se mi zdi to najlepši pes na svetu. Pri hrtih mi je najbolj všeč njihova eleganca in njihov prelep pogled s posebno iskrico v očeh seveda pa so i všeč tisti dolgi smrčki ki si tako želijo vonjati nove vonjave.
Za Hrtji svet Slovenije sem izvedela po čistem naključju neke deževne sobote sem v Google vtipkala hrt da bi videla njihove prečudovite slike. Prva stvar ki sem jo opazila pa niso bile slike ampak prav spletna stran Hrtjega sveta. Odprla sem spletno stran in začela gledati hrtke ki so bili na voljo za posvojitev prav vsak od njih mi je bil zelo všeč potem pa sem pogledala kruto usodo hrtov o kateri se mi prej sploh ni sanjalo. Pomislila sem kako lahko kdo to počne s temi prečudovitimi hrti saj si tega definitivno ne zaslužijo. Ob pogledu na slike na katerih so bili res bogi hrti sem začela jokati saj so se mi hrtki smilili. Potem pa sem začela brati vesele zgodbe posvojenih hrtov in bile so mi zelo všeč. Videla sem tudi da lahko odsluženega hrta posvoiš takoj sem si rekla da bi bilo to prečudovito in da bi se starši zagotovo strinjali s tem. Mami ki je velika oboževalka psov in drugih živali sem hotela kar takoj prosit če bi lahko posvojili hrta. Najprej sem ji povedala krute zgodbe teh ubogih hrtkov in potem rekla da bi lahko mi posvojili hrta. Najprej se ni strinjala saj bi bil to naš četrti pes. Ampak potem ni imela nič proti sploh zato ker sem ji pokazala koliko hrtov čaka na posvojitev in na novo življenje polno ljubezni in brez skrbi ter strahu. Če bi bilo po moje in mamičino bi hrta takoj posvojili ampak tu je bila velika ovira- ati. Nisem in nisem ga mogla prepričat da bi posvojili še enega psa. Skoraj sem ga že nehala prepričevati da bi posvojili hrta ampak hotela sem rešiti vsaj enega od mnogih hrtkov.
Nekega dne pa je prišel na okrog Luka s svojo prečudovito hrtico Hope mami mi je takoj povedala naj pridem pogledat hrta. In ko sem videla hrtico sem se tako razveselila. Z Luka sem vprašala če je hrta kupil rekel je da ga je posvojil prek Hrtjega sveta Slovenije. In pogovarja sva se o hrtih kar dolgo časa. Ati pa je Luka vprašal koliko dela je s takim psom in podobno. Luka ima zelo veliko zaslugo da danes moja Saki užva novo življenje. Luku sem še zdaj hvaležna in mu bom do konca življenja. Ko je ati pristal na posvojitev hrta je prišel čas da se o tem pozanimamo in vidimo kako sama posvojitev poteka.
Že od samega začetka sem imela ogledano prečudovito greyhoundico Sheery. Vsak dan sem gledala na spletno stran ali je Sheery še na voljo. Ko sem nekega dne ugotovila, da ni več na voljo za posvojitev, sem bila kar razočarana, ker sem si jo že predstavljala pri nas doma . Ampak upam in vrjamem da je dobila prave lastnike, ki si jih kot vsak drug hrtek zasluži. Kar sama sem začela iskat novo novega hrtka. Zelo mi je bila všeč tudi galgica Alegria.
Napočil je dan predposvojitvenega obiska. K nam sta prišli galgici Naquara in Angola ter njuni rešiteljici Nina in Tjaša. Ker naj bi bila Sakira naš prvi hrt, nam niso predlagali Alegrie, ker je bila še mladiček. Nekaj dni po obisku smo prejeli e-mail v katerem je bilo na voljo 20 hrtov, ki so nam jih priporočili in dali na izbiro. Bilo mi je težko izbrati med galgico Charlino in Sakiro, ampak odločili smo se za Sakiro. Ko smo poslali odločitev po e pošti smo čakali kakšen dan dva in že smo dobili odgovor, da bo galgica Sakira prišla v Slovenijo z naslednjim transportom. Tega da bo prišla Sakira v Slovenijo sem se zelo veselila. Poslali so nam tudi video v katerem je Saki hodila na povodcu. Njena hoja je bila tako lepa in elegantna, da sem kar težko verjela, da bo ta galgica kmalu uživala novo življenje. Vse se je odvijalo super do tistega trenutka, ko so nam sporočili da Sakira nebo prišla junij, ampak septembra ker je transport za mesec junij poln. No in tako sem morala čakati na mojo Saki cele poletne počitnice.
Prišel je september in na vrsti je bil velik nakup pred prihodom našega hrtka. Za piko na i pa smo kupli posteljico s Sakirinim imenom. Napočil je dan prihoda galgov. Ko smo prišli na mesto prihoda smo morali počakati še ostale hrtke in njihove lastnike. Lastniki so hrtke spustili in hrtki so se lovili in tekali. Pred samim prihodom pa je sledilo še zadnje predavanje. Prihod galgov je zamujal kakšno uro, ampak ko so se odprla vrata kombija ki je pripeljal hrte mi je zastal dih. Sakira in neka druga galgica sta si bili zelo podobni, zato nisem vedela katera je Saki. Sakira je iz kombija prišla zadnja in takoj sem videla da je malo večja od drugih galgic. Ko sem prijela povodec so se mi malo tresle roke, seveda je bilo to od veselja. Nato pa sem začela jokati od veselja ker sem Sakiro tako dolgo čakala in sem jo pričakala. To je bil en tistih trenutkov v mojem življenju, ki ga ne bom pozabila. Nato smo se s Sakiro podali proti domu. Celo pot domov sem jo crkljala in Sakira je kaj hitro zaspala. Potem ko smo prišli domov, smo Sakiro takoj skopali. Bila je zelo potrpežljiva in z lahkoto smo jo kaj hitro skopali. Po kopanju je hitro pojedla svojo prvo večerjo v novem domu.
Prvi dnevi so hitro minevali do nekega dne ko sem na Sakirini blazini opazila malo krvi. Takoj me je zaskrbelo kaj je narobe z mojo galgico, hitro sem jo pregledala in opazila da si je malo pogrizla blazinico na sprednji tački. In ker to še ni bilo dovolj se je nadaljevalo še na preostale tačke. Tako sem ji vsak dan mazala in povijala tačke. Ko je pa hodila zunaj, smo ji morali obuti čeveljčke. Na koncu smo ji morali tačke še umivati v posebni tekočini. Končno so se blazinice počasi zacelile in bil je čas za naše prve počitnice, ki smo jih preživeli v čudoviti hiški v Avstriji. No, ko imaš hrta, meseci hitro minevajo zelo hitro. Sakira je imela tudi druge težave. Morala je tudi jemati tablete, ampak važno da smo vse velike težave odpravili. Seveda ko je imela poškodovane tačke, ni smela toliko hoditi in posledica tega je to da se je zredila. Imela je največ 31kg, kar je za galga veliko preveč. In začel se je projekt hujšanja. Najprej smo zmanjšali količino hrane in seveda podaljšali sprehode. Sakira je do danes shujšala za 3kg, naj pa bi shujšala še za enega do dveh kilogramov. Verjamem, da bomo dosegli tudi ta cilj.
Sakira bo kmalu stara 6 let in temu bo sledila obletnica enega leta od kar je pri nas. Sakira, imam te najrajši na svetu. Si veselo, razigrano in včasih zadržano bitjece. No, prvo leto Sakirinega bivanja pri nas bo kmalu okrog in upam da bo teh let s Sakiro še več. Sakiro zdaj obožujejo res vsi tudi ati, brat in babi ki se sprva niso strinjali s prihodom novega psa k nam.
Sakira res si super galgica in veš da te imamo vsi neizmerno radi. |
_________________
Društvo HRTJI SVET Slovenije
www.hrtjisvet.org
info@hrtjisvet.org |
|
| Nazaj na vrh |
|
| HrtjiSvet |
| Objavljeno: 08 Nov 2017 11:03 |
|
|
|
Pridružen/-a: 10.05. 2013, 09:39
Prispevkov: 1600
|
ARYINA ZGODBA
Hrtji del te zgodbe se je začel nekje na Irskem. Mala črna kepica se je skotila leta 2015 in prvih nekaj mesecev preživela skupaj s svojo mamico v nekem pesjaku. Kmalu so jo skupaj z bratci in sestricami začeli trenirati za namene pasjih dirk. Kaj točno se je kasneje zgodilo, lahko samo ugibamo vendar na njen karakter bi posumila, da ji vaba ni bila dovolj zanimiva ali pa njena hitrost ni dosegala dobrih rezultatov.
Kakor koli že, aprila 2016 se je ta mlada hrtja dama znašla v zavetišču v mestu Wicklow. Lastnik se je sicer našel, vendar jo ni želel nazaj. Iz tega zavetišča le malokateri pes pride ven živ, saj jih navadno usmrtijo že po enem tednu. Na srečo so zanjo izvedeli člani organizacije GHIN (Great Hounds in Need), kateri so jo rešili pred 'injekcijo smrti'. Ta organizacija rešuje greyhounde in lurcherje iz ulic ter zavetišč ter jim išče domove izven njihove države (na primer na Češkem, v Nemčiji, Avstriji in tudi Sloveniji). Ko je prišla pod njihovo okrilje so jo poimenovali Arabella in ji začeli iskati nov dom.
Moj del te zgodbe pa se je začel že veliko prej. Hrti so mi prvič postali všeč v času prakse na veterinarski kliniki, saj so bili najbolj pridni pacienti. Ko sem med brskanjem o njih po spletu naletela na društvo Hrtji svet, je padla odločitev, da bom nekoč, nekako preko njih, posvojila črnega greyhounda. Ta želja je počasi in po tihem postajala vse večja, še posebno kadar sem na cesti srečala kakega lastnika s hrtom, sem jih na veliko občudovala od daleč. Ko sva z Juretom odhajala na svoje, sva se začela postopoma pogovarjati o tem, da bi imela kuža. Sama sem seveda takoj predlagala hrta, njegova prva reakcija pa je bila: ''Pa saj ne moreva imeti tako velikega psa v malem stanovanju.'' Po tem stavku je sledilo moje predavanje o hrtih ter njihovih značilnostih in odločitev je padla.
Maja 2016 sva se odpravila na 'Družinski dan s hišnimi ljubljenci' pred Gimnazijo in veterinarsko šolo BIC, da se na 'štiri oči' srečava s Hrtjim svetom, ki so se tam predstavljali. Na stojnici sva se srečala z nasmejano Urško, Jureta pa je najbolj navdušila nežna galgica Rubia. Nikakor ni mogel preboleti (in mislim, da še danes ne more), kako so hrti umirjeni in predvsem mehki. Po tistem srečanju je bila dokončna odločitev zapečatena. Na njihovi spletni strani sem začela oprezati za hrtki in od vsakega zgodba me je prevzela. Po prebiranju sem naletela še na dodatni problem; galgo ali grey? ''Janja drži se načrta'' sem si mislila in v tistem trenutku mi je padla v oči greyhoundica Arabella. Hitro sem jo pokazala Juretu in tudi on se je navdušil nad njo. Že je sledilo izpolnjevanje predposvojitvenega vprašalnika in kasneje dogovarjanje za predposvojitveni obisk. Na obisk je prišla Saša s svojo Nayo in odgovarjala na najin dolgi list vprašanj (dobesedno). Kmalu po tistem je bila Arabella rezervirana, temu pa so sledili meseci čakanja za katere sva mislila, da nikoli ne bodo minili. Za krajšanje čakalne dobe na ''pošiljko iz Irske'' sva se v vmesnem času že začela spoznavati s člani Hrtjega sveta na 'Sejmu za ljubitelje živali' v Domžalah in si mislila: ''Še malo pa bova lahko še midva s svojo uživala v tako zakon hrtji družbi''.
Končno je napočil ''dan A'', ko je Arabella štartala iz Irske in po Facebooku sem spremljala slike odhoda in postankov. Ko sem ugledala slike Blažke z njo na Češkem sem si mislila: ''Zdaj pa res še čisto malo'' in sledila je neprespana noč. Zjutraj sva seveda dovolj zgodaj krenila na pot proti poligonu KD Pluto v Žalcu. Po predavanju Nataše se je točen kot urca pripeljal rdeči avto z najino hrtico. Ko sem hodila proti avtu so me preplavili vse sorte občutki. Ko pa sem jo zagledala skočiti iz avta, so me preplavile še solze sreče. Tudi Jure je postal ves ''žoften''. Kar naenkrat se je na prej praznem povodcu znašla prelepa hrtica. ''Saj ne morem verjeti ta je zdaj moja, čisto moja … Hmm še vedno pojma nimam kako bi ti dala ime''. Nima veze, hrtica iz slik se je zdaj znašla ob meni in krenili smo na prvi mini sprehod po poligonu. Ne morem verjeti kako je še lepša v živo se si mislila in ji prigovarjala: ''Mirno lepotica, come here, stay'' … Hmm angleščina ne deluje, prav bomo pa po slovensko. Sledila je pot domov, katero je najina nova članica prespala. Na kratko smo se ustavili v Završnici, da smo zapečatili prvi skupni sprehod in obvezno fotkanje. Prišli smo domov in že krenili po stopnicah, katere smo premagali brez težav. Na veliko je bilo potem potrebno vse prevohati in kmalu je ugotovila pomen 'svetega' kavča. Še hitreje pa je dojela besedo 'ne'. Po prvi kopeli in večerji se je takoj 'razkomotila' na kavču in potonila v spanec z mano vred. Prva noč ni bila ravno mirna, saj sem dobila kar nekaj sunkov njenih tac v trebuh, ampak sem preživela. Kljub premlevanju za ime jo je Jure kmalu začel klicati – Ary (skrajšano iz Arabella) in tako je tudi ostalo. Zgodaj je Ary pokazala kaj si misli o svoji posteljici, saj se je že drugi dan polulala nanjo in tako podaljšala svoje bivanje na kavču. Hitro sva ji mogla pokazati kje se lahko lula in že smo stopili v rutino dnevnih sprehodov.
Zunaj je bilo zanjo vse novo, polno vonjav in zvokov, še posebno malih 'lajajočih cuckov', za katere ni vedela kaj naj si o njih misli. Najprej se jih je bala in hotela zbežati, čez čas pa jih je začela ignorirati saj je ugotovila, da so vsi na povodcih in da ji nobeden nič ne more.
Premagovati smo začeli tudi druge novosti, tudi na primer to, da se muce na sprehodu pusti pri miru. Ary je pa kmalu tudi nama začela dajati lekcije, kot je na primer: ''Ary ne puščaj same v družbi ekstra čokoladnih kosmičev''. Tej lekciji je seveda sledil obisk pri veterinarju, saj nisva želela tvegati zastrupitve s čokolado. Druga pomembnejša lekcija pa je bila: ''Ne spreminjaj rutine or else the couch gets it''. Jah ločitvena tesnoba je hudič ampak tudi to smo prebrodili. Najbolj pa sem bila vesela, da smo brez večjih težav preživeli oz. natančneje kar prespali naše prvo skupno novo leto. S časom je Ary postajala samozavestnejša in videlo se je, da svojo preteklost res pušča za sabo. Najbolj se je to poznalo na sprehodih, ko ni več prehitevala v ovinku ali pa, ko ni več poskočila ob ropotanju tovornjakov. Spomladi sva jo vpisala v pasjo šolo, kjer smo se naučili veliko novega, dobili pa smo tudi vstop do poligona, kjer sva z Juretom prvič ugledala njeno pravo brzino. Res je nekaj posebnega, ko hrt teče, ampak si mislim: ''Kako ni fer, da nekateri to izkoriščajo. Naše Ary ne bodo več! Ona zdaj teče samo še iz užitka''. No ta užitek je nekega dne pokazal tudi svojo ceno, ko je pri norenju prišlo do poškodbe. Na njeno srečo je prišlo samo do zloma prsta, ampak tudi to smo preživeli. Ary malo težje, ker je bila z opornico v 'pit stopu', saj je težko biti pri miru, če drugi okoli tebe laufajo. Še težje pa je to obdobje preživela moja mami, ki je za tisti čas ostala brez partnerke za v hribe. Ko ravno omenjam svojo mami jo moram malo ''zašpecati''. Njej na začetku hrti sploh niso bili vizualno všeč, saj so ji presuhi in premalo kosmati. Ary je seveda to mnenje obrnila na glavo, saj se ji je prikupila s svojim karakterjem. Če to povzamem malo drugače: ''The beauty is found within''.
Zdaj mineva eno leto od kar je z nama ta najina 'bučika' in ne zamenjava jo za nič na svetu. Na vsake toliko si rečeva, da imava res srečo z njo in da si ne predstavljava življenja več brez nje.
Res se ujamemo skupaj, tudi z novima mačjima članicama v tropu. Ko jo gledam zdaj med pisanjem kako leži in godrnja na svoji posteljici si mislim: ''Hvala Ary za vse in rada te imam <3''.
Ary z Janjo & Juretom |
_________________
Društvo HRTJI SVET Slovenije
www.hrtjisvet.org
info@hrtjisvet.org |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
|
Časovni pas GMT + 1 ura, srednjeevropski - zimski čas
|
|
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu
|
|
|
