| |
| Avtor |
Sporočilo |
< I ♥ GREYHOUND ~ Mit št. 3 - Želim posvojiti čim mlajšega psa |
| Enya |
 Objavljeno: 09 Mar 2012 12:41 |
 |
|
|
Pridružen/-a: 20.01. 2012, 15:18
Prispevkov: 251
|
I ♥ GREYHOUND – Mit ali resnica - tretjič
Posvojiti mlajšega psa prinaša manj bolečine, saj je mavrica še daleč
Nehvaležna tema, a čutim, da se je potrebno lotiti tudi tega aspekta. Čeprav edino prav, da nihče med nami ne misli na smrt, temveč raje uživamo naše skupne dni s psom.  A bodimo realni, svojega oboževanega smrčka bomo preživeli. Ne enega, verjetno celo več (kar priznajmo si, enkrat živeti s hrtom pomeni vedno živeti s hrtom  ). Prišel bo čas, ko mavrica ne bo več oddaljen obet, temveč ločnica med svetovi…
Vsak, ki je izkusil ločitev od psa, verjetno po kar nekaj skupaj preživetih letih, ki so nadpovprečno polna z nekimi dogodivščinami in čustvenim nabojem, prav dobro ve, kako boleča je izguba. Morda imamo srečo in si lahko tešimo bolečino z zavedanjem, da je pes dočakal lepo starost in je pač prišel njegov čas, v prav vsakem primeru pa boli, neskončno boli. Iztrgan je del tvojega srca in občutek imaš, da nikoli noben drug pes tega ne more nadomestiti…  In vsi prisegamo, da nikoli več, nikoli več skozi to…
In pogosto se rana zaceli in veselje se vrne, a ostane neke vrste previdnost. Počasi začnemo spet upati na novo pasjo družbo, a kaj hitro izustimo željo po mladem psu, ki bo imel pred seboj celotno življenje in nas ne bo zapustil kmalu. Daljši je ta obet sobivanja, lažje nam je odložiti neizogibno bolečino in sprejeti samo veselje.
Tako tudi pri posvojitvah greyhondov ni prav nič presenetljiva želja posvojiteljev, da bi bil pes čim mlajši…  Pa poglejmo stvar še z nekoliko drugačnega zornega kota…
Brez olepševanja naj najprej zapišemo boleče dejstvo – starih greyhoundov za posvojitev preprosto ni! Morda bi kdo starost 5 ali 6 let pospravil v kategorijo “ostareli pes”, k temu se vrnemo čez trenutek. Naj najprej izzveni boleči del realnosti – tekaški greyhound, ki ne doživi milosti posvojitve, nikoli ne bo dočakal starosti! Skoraj gotovo ne bo dočakal 6 let. Zelo verjetno ne bo dočakal drugega rojstnega dne… Upokojitev še tako dobrega tekača bo najkasneje pri šestih letih, ta je bil že kar šampijon! Ki pa se vseeno ne more več kosati z mladežjo, ki vsako leto vstopi v tekaški krog…
Na drugi strani je treba izpostaviti naravno danost in to je dolgoživost hrtov kot pasme. Le-to jim je poklonila narava, končno enkrat pa je za njih nekaj dobrega naredil tudi človek. Namreč, hrti so izredno čista pasma; čista pomeni, da tekom časa pri njihovi vzreji ni bilo veliko križanj z drugimi pasmami in dodajanja drugih želenih lastnosti. Ah jasno, le kako bi hrt sploh lahko bil bolj popoln?  Zaradi te čistosti je povsem normalna življenska doba greyhounda kar 12-15 let, kar je za tako veliko pasmo izredno. Ob tem pa so hrti tudi zelo zdravi psi, ki v svojih genih ne nosijo veliko predispozicij za kronična obolenja, kot se pogosto zgodi pri drugih pasmah, ki so se razvile s pomočjo intenzivnega križanja. Torej je upokojeni tekač prav gotovo – ravno na vrhuncu svojih življenskih moči!!! 
Pri greyhoundih pa kaže spomniti še na eno lastnost, ki starost prikaže v drugačni luči. Karakter te pasme je, kot smo že omenjali, res specifičen. To so umirjeni, potrpežljivi in ležerni psi. V mladosti, na vrhuncu svojih moči, in v zrelih letih. Kaj malo razlike je opaziti, čim greyhound preraste svojo puberteto. Resda šprinti postanejo vse manj pogosti in vse krajši, no ja, količina spanja pač ostaja ista 
In kaj torej za 6 let starega psa pomeni njegova “starost”. Je vitalen, zdrav, pripravljen na novo življenje. A ostaja prezrt in samo njegova priložnost se mu izmika. Morda se igra s pigmenti in že sivi, a po duši ostaja mladenič, ki komaj čaka na možnost igre in norenja s svojimi ljudmi. Njemu ni nič jasno – “Zakaj me ljudje nočejo? Star, kdo je star?”
Sama sem v mladosti delila mnenje mnogih in si želela mladička. Danes so me izkušnje naučile, da je največja nagrada pravzaprav drugje in ko se mi bo ponudila priložnost, bom z veseljem pomagala starejšemu psu, res starejšemu. Porinimo predsodke na stran in otresimo se strahu, da bo prostor za srčno resnico – četudi mu lahko ponudite samo 365 dni, bo to najboljših 365 dni v njegovem življenju in prav vsakega posebej bo preživel z neokrnjenim veseljem.
In ko bo prišel čas, bo odšel pomirjen. Ker pripada, ker je sopotnik, ker je nekomu obogatil življenje. In takrat bodite z njim, s polnim zavedanjem in mirno vestjo. Ker pes ne pozna koncepta smrti in se je ne boji. Vse, kar potrebuje, je to, po čemer je hrepenel celo življenje in kar ga je najbolj izpolnjevalo – vaša bližina. Pa če je z vami preživel 14 let, 6 let, dva meseca; če je to doživel, bo mavrica zgolj mala ovira, kaj pa je to hrtu preskočit in se spet v polni hitrosti zapoditi na drugi strani… Vam pa naj se mirno zapre z ljubeznijo napolnjen košček srca in pošljite samo svojo zvezdico na nebo.
Zame že svetita dve tam gori… Kdo ve, koliko jih bo še sledilo. Nekoč, nekje, se spet srečamo. In kakšno veselje to bo! |
_________________
HRTJI SVET Slovenije
www.hrtjisvet.org
Pomagajmo hrtom v stiski. |
|
| Nazaj na vrh |
  |
| Amedea |
| Objavljeno: 09 Mar 2012 14:17 |
|
|
Pridružen/-a: 29.02. 2012, 06:58
Prispevkov: 13
Kraj: Sežana
|
..
Enya, čudovito napisano....
Težava večine ljudi je v tem, da odrivamo vse, za kar mislimo, da je slabo (starost, bolezen, težave.. itd) - nekako si predstavljamo, kako naj bi izgledalo idealno življenje in vse, kar ne spada v to predstavo, nam zbuja strah in bolečino.
Ko se bomo zavedali, da je bistvo življenja ravno v tem, da izkusimo tudi tisti drugi pol in da ga polno doživimo (četudi nas boli, trga, sesuva...), bomo s tem obogatili svoje življenje.
Ne moremo dodati življenju dnevov, lahko pa preostanku dnevov dodamo Življenje.
Zato je bolje ne razmišljati o tem, kaj prinaša prihodnost in koliko dni ima pred seboj še naš pes - po vsej verjetnosti ga bomo preživeli.
Ker, če bomo razmišljali o prihodnosti, bomo pozabili živeti v tem trenutku, s srcem pogledati v pasje učke in biti globoko hvaležni, da svoje življenje lahko delimo s tem bitjem.
Ne izgubljajte dragocenega časa s štetjem let - četudi boste posvojili hrta, ki ni več mladiček, je njegovo srce še vedno mlado, poskočno in željno človeške naklonjenosti in bližine.
Lp, M. |
|
|
| Nazaj na vrh |
 |
| Nuz |
| Objavljeno: 09 Mar 2012 15:02 |
|
|
Pridružen/-a: 02.03. 2012, 01:33
Prispevkov: 227
|
Ravno se odločam ali vzeti malenkost starejšega psička/psičko in sama pri sebi sem si rekla, kako grozno, da razmišljam bolj o tem koliko je pes star, kot o tem, da mu imam možnost ponuditi nov dom, pa če tudi bova na račun let morda leto ali dve manj skupaj. Pa kaj, važno, da ga ima nekdo rad in da spozna, da je pasje življenje lahko tudi zelo lepo.
Trenutno se pregovarjamo z lastnico stanovanja ali pes lahko biva z nami ali ne. Upam, da nam v tem času greyhoundica Mary ne pobegne drugam.
Bi pa rada pojasnila, zakaj imajo ljudje ta strah do starejših psov, vsaj po mojem mnenju:
ker zares tako neizmerno boli izgubiti psa. 13 let in pol sem živela s psom, ob njem odrasla in se z njim učila potrpežljivosti, odgovornosti in pes ti res da toliko sreče. In potem izveš, da je bolan, da mu nobena operacija ne bo pomagala, pa čeprav si zanj pripravljen dat ves denar ki ga imaš. Zavedaš se, da je zanj najboljše, da ga daš uspavat, pa ti je še vedno tako hudo. Sama lahko rečem, da je smrt psa enako boleča, kot če ti umre človek ki ti je bil blizu. Rabila bom še kar nekaj časa, da prebolim to izgubo. No, ne samo jaz, kar cela družina. |
|
|
| Nazaj na vrh |
|
| NEON |
| Objavljeno: 09 Mar 2012 15:24 |
|
|
Administrator foruma
Pridružen/-a: 12.01. 2012, 11:46
Prispevkov: 3191
|
Mi nismo bili nič drugačni, ko smo se odločali za posvojitev. Razmišljali smo o tem, da bi hrt bil čim mlajši, da bo z nami še vrsto let ...A po drugi strani sem si izbrala tisti hrtici, ki sta na fotki izgledali najmanj privlačno ...Pa ju imamo ...
Danes razmišljam drugače ...in vem, da bo, ko bo prišel čas, da se bomo odločali za ponovno posvojitev hrta, naša odločitev drugačna in bomo dali priložnosti tistim najmanj zaželjenim, starejšim hrtom, ki si vsekakor zaslužijo priložnost do ljubečega in mirnega življenja.
Naša Neka naj bi bila stara 7 let in lahko potrdim, da je danes morda bolj razigrana kot takrat, ko je prišla k nam, težav nima nobenih in sploh ne morem verjeti pravzaprav, da jih šteje že 7 ...hm, grem še enkrat štet ...
Držim pesti za Mary ...  |
_________________
HRTJI SVET Slovenije
www.hrtjisvet.org
Pomagajmo hrtom v stiski. |
|
| Nazaj na vrh |
 |
| TaPaTi |
| Objavljeno: 09 Mar 2012 19:15 |
|
|
Administrator foruma
Pridružen/-a: 12.01. 2012, 17:52
Prispevkov: 318
|
Tudi jaz sem razmišljala o čim mlajšem hrtu... če bi se le dalo - mladičku. Pa je prišel Pablo - star rosnih 3,5 let (kmalu jih bo dopolni 5) ... Ob prihodu - panika...kako bomo shajali, kaj ga bo vse potrebno naučiti? "Starejšega" psa je vse težje naučiti... Pa lahko le rečem, da je bilo učenje novih stvari mačji kašelj  In letos je prišla še Tapati... moja španska ljubezen na prvi pogled... stara komaj 4 leta, pa vendar polna posledic prejšnjega življenja.
Vendar smo skupaj neizmerno srečni. Srečna sem, da ju imam. Srečna, da sem jima omogočila življenje, kot si ga zaslužita. Obnašata se kot dva mladička, polna enegije in norčavosti. In nekega dne, ko bosta odšla in nas pazila z druge strani mavrice...bomo posvojili drugega hrtka, ki bo za seboj že imel dobršen kos življenja...  |
_________________
Vse življenje si odgovoren za tisto, kar si udomačil. ~ Antoine de Saint-Exupéry |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
|
Časovni pas GMT + 1 ura, srednjeevropski - zimski čas
|
|
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu
|
|
|
