| |
| Avtor |
Sporočilo |
< I ♥ GREYHOUND ~ ZGODBA TEKAŠKEGA GREYHOUNDA |
| HrtjiSvet |
 Objavljeno: 05 Avg 2013 16:39 |
 |
|
|
Pridružen/-a: 10.05. 2013, 09:39
Prispevkov: 1600
|
ZGODBA TEKAŠKEGA GREYHOUNDA ...
Mame se ne spomnim več ...
Zdaj sem čudovit, odrasel greyhound. Čeprav še nisem star, sem v življenju preživel že marsikaj in zaradi neverjetne sreče, ki mi je hvaležno stala ob strani, lahko rečem ... ŽIVIM!
In če rečem, da se mame ne spomnim, s tem mislim, da mi je iz spomina ušel njen videz, še vedno pa imam v nosu njen vonj, tako prijeten; še vedno na sebi čutim njen moker, mehak jezik, s katerim me je kot ravnokar rojenega mladička umivala; spomnim se, kako je bila topla, in spomnim se njenih milih, ljubečih rjavih oči.
Poleg mene je bilo še pet mladičkov. Stiskali smo se okoli mame in se požrešno prerivali, kajti vedno smo bili lačni in željni njenega mleka. Potem smo zadovoljni zaspali, ona pa nas je umivala in ljubkovala. Iz dneva v dan, brezskrbno, kot se za mladičke spodobi. Po nekaj tednih je do mame stopil človek ...; že večkrat nas je prišel pogledat, jemal nas je v roke in si nas ogledoval. Tistega dne pa je s seboj vzel tri moje sestrice in enega bratca ter jih odnesel. Nikoli več se niso vrnili. Takrat tega nisem razumel, ampak sedaj vem: človek jih je odnesel in ubil, ker niso ustrezali merilom greyhounda, ki bo v prihodnosti primeren za doseganje najboljših rezultatov na hrtjih dirkah.
Tako je ostal ob meni le še bratec, ravno tako kot jaz, mala črna kepica.
Od tistega dne dalje je imela moja mami v očeh pretresljivo žalosten odsev, zdelo se mi je, kot da ves čas tiho joče. Še bolj nežno in ljubeče je skrbela za naju, kot da bi se ves čas bala, da bo izgubila tudi naju. Človek nas je vsak dan prihajal gledat in takrat sem vedno začutil materin drget. Zdaj vem, da se je tega človeka zelo zelo bala. Ona, nekoč vrhunska tekačica, ona, ki je nemalokrat v teku premagala vse sotekmovalce, ona, ki je s svojimi zmagami človeku prinesla ogromno denarja … Sedaj pa jo je človek izkoriščal kot stroj za rojevanje novih zmagovalcev. Bila je utrujena, izčrpana, tako telesno kot tudi zaradi žalosti.
In vse prekmalu so se njeni strahovi izpolnili. Človek je prišel: z bratcem naju je zagrabil za vrat in za vedno odnesel od mame. Cvilil sem, jokal, jo klical, vendar ni nič pomagalo. Od takrat mame nisem nikoli več videl.
Moje otroštvo (če temu sploh lahko tako rečem) je hitro minilo. Tistemu človeku se niti najmanj nisem zdel ljubek, če sem razigrano tekal naokoli, se želel igrati, potegniti v igro še njega ... Ne, ne, ne le, da mu to ni bilo smešno, večkrat me je zaradi tega celo kaznoval. Ker pa sem kot vsi hrti pameten, sem kmalu ugotovil, da z njim ni šale, in da od mene pričakuje, da se resno lotim treninga. Bilo je naporno, večkrat sem bil tepen, če nisem dosegal rezultate, ki jih je pričakoval. Za dosego svojih ciljev je na meni uporabljal elektro šok in druge različne metode. Ko sem želel spati, nisem smel …, ko sem želel jesti, spet nisem smel … Če sem ponoči žalostno jokal, je prišel k meni in mi na gobček nataknil nagobčnik, ki me je ob vsakem mojem stoku močno stisnil. Vse, kar sem poznal, je bil trening in spet trening.
Po nekaj mesecih sva bila z bratom pripravljena za prvo tekmo. To sicer še ni bila čisto “ta prava” tekma na velikih stadionih, vseeno pa je odločala o najini kvalifikaciji. Tekel sem prvi ... in dosegel odličen rezultat. Pogledal sem svojega trenerja ... Me bo pohvalil? Pobožal? Ne, nič od tega.
Čez čas je tekel še moj brat. Super rezultat, ampak ne najboljši. Čez čas je tekel še enkrat. Močno sem stisnil oči in molil, upal, da bo dosegel zadovoljiv rezultat. Pa ga žal ni in s tistim dnem je izginil tudi moj bratec. Takrat sem dojel, da o našem življenju odločajo sekunde.
Spet so se nadaljevali vsakodnevni naporni treningi, spoznal sem veliko prijateljev hrtov oz. sotrpinov. Skupaj smo trenirali in se po treningih opazovali iz kletke v kletko. Takrat so nas namreč že premestili v majhne kletke, v katerih smo preživljali cele dneve. Sem izredno velik greyhound in v kletki nisem mogel niti stati, zato sem ves čas sključeno poležaval in tiho trpel.
Tisto leto sem začel tudi tekmovati. Trener je ocenil, da sem dovolj pripravljen tudi za velike tekme in tako me je v moji tesni kletki vozil s stadiona na stadion. Z menoj je bilo vedno še nekaj drugih greyhoundov, vendar se na nobenega nisem želel navezati, saj sem ugotovil, da občasno kakšen hrtji tekmovalec preprosto izgine in ga nikdar več ne vidim.
Brez lažne skromnosti lahko rečem, da sem bil rojen zmagovalec. Zahvaljujoč dobrim genom sem večinoma prvi pritekel v cilj in za seboj pustil ostale greyhounde. Zdaj vem: ker sem zmagoval, sem sebi reševal življenje, njih pa obsodil na smrt. In tako je bilo dve leti. Trening, kletka, stadion, dirka, kletka, trening, kletka ... In zmage. Ogromno denarja za mojega lastnika in še koga.
Tekma tistega dne naj ne bi bila nič posebnega. Na stadionu se je zbralo veliko ljudi, saj je bil lep poletni dan. Zame kar malce prevroč, kajti težko prenašam vročino in tek v takšni vročini je bil skoraj nemogoč. Ampak morali smo.
Loputa se je odprla in vsi greyhoundi smo se pognali za umetno vabo ... Tekel sem na vso moč, težko dihal, skušal teči še hitreje, nakar ... Še danes ne vem, kako se je to zgodilo ... Sem se spotaknil? Se je kateri izmed sotekmovalcev po nesreči zaletel vame? Preden sem se dobro zavedel, me je odneslo v zrak in nekajkrat obrnilo okoli. Topo sem priletel na tla in nisem mogel več vstati. Vse me je bolelo, še najbolj zadnja desna tačka. K meni je pristopil trener, v očeh se mu je videlo, da je zelo jezen. Z nekom je govoril po telefonu ... Nato je poklical veterinarja in takrat sem se zavedel, da sem izgubil bitko, ne le bitko tistega dne, ampak bitko z življenjem. A kot sem rekel na začetku, ob strani mi je stala sreča. Veterinarja tisti dan slučajno ni bilo na stadionu, zato me niso takoj uspavali, ampak so me vrgli v avto in me odpeljali v zavetišče, ki se mu reče deponija smrti in me tam pustili. Kajti moj človek, ki sem mu prislužil na tisoče funtov, si z mojo smrtjo ni želel umazati rok, drugega pa tisti trenutek ni bilo ob njem.
Deponija smrti je bila polna greyhoundov. Vsak dan so jih določeno število usmrtili in že so prišli novi, ki so spet čakali na smrt. Vedel sem, da to čaka tudi mene, čeprav tega nisem mogel razumeti. Zakaj? Star sem bil šele tri leta … Rad bi živel.
Naslednji dan je prišel kombi in naložil nekaj greyhoundov; izvedel sem, da so bili ti hrti posvojeni. Da so jih dobri ljudje rešili in jim ponudili nov dom.
Človek nas je fotografiral. Pozneje sem izvedel, da zato, ker so objavljali naše fotografije, da bi se dobri ljudje lažje odločili, katerega od nas sprejeti v svoj dom in mu tako rešiti življenje. Sem že povedal, da je moj kožušček črne barve? Prelep, svetleč, ampak takšnih hrtov je največ in zelo težko dobimo dom. Zato nas velika večina umre.
V teh kratkih, a obenem tako dolgih dnevih čakanja sem postal kar malce apatičen. Iz dneva v dan sem namreč gledal greyhounde, ki so težkih korakov in z neizmerno žalostjo v očeh odhajali na svojo zadnjo pot – na pot brez vrnitve.
Spet je prišel kombi ... in prišli so ljudje, tudi pome. Ustrašil sem se in nisem hotel iti.
"Ne, neeee ... rad bi živel, prosim ... "
Brcnili so me, moral sem iti. Na kombi, v svojo kletko.
In potem smo se vozili in vozili, dneve dolgo. Vmes smo se nekajkrat ustavili, človek, ki je vozil kombi, je bil zelo prijazen; dal nam je piti, jesti, peljal nas je na kratki sprehod. Pomislil sem: “Mogoče pa le ...”
In spet vožnja.
Dokler nismo utrujeni prispeli na mesto, kjer nas je čakalo kar nekaj ljudi. Drug za drugega so nas spustili iz kletk; radovedno so si nas ogledovali, nas božali ... mhm ... kako dober, že skoraj pozabljen občutek. Skoraj sem si že upal uživati. Če me ne bi bilo tako strah, bi zagotovo.
Potem je moj povodec prijel moški, ki sta ga spremljala ženska in otrok. Peljali so me do svojega avtomobila, pridno sem skočil v njihov prtljažnik in odpeljali smo se. Domov – k moji novi, čisto pravi družini.
Od tega je že več kot leto dni in med tem časom sem postal čisto prava lena, hrtja mrcina. Joj, kako uživam. Dobil sem svojo družino, ljubljen sem. Če želim, se lahko igram …, vsak dan dobim dovolj hrane in nič več se ne bojim, da bo nekega dne nekdo prišel in me odpeljal v smrt.
“In kaj delam cele dneve?” se boste vprašali ... Ja, lenarim, to je vendar jasno!
Napačno je mnenje mnogih ljudi, da greyhoundi potrebujemo veliko gibanja ... Za božjo voljo! Saj smo vendar odsluženi tekači, tako rekoč v penziji. Obožujemo dolge sprehode, kjer pridno hodimo ob nogi svojega človeka. Potem se z užitkom zleknemo na kavč in opazujemo dogajanje okoli sebe …, se prestavimo na svoje ležišče in zadremamo …, pa se počimo po tleh in spet spimo ...
Jasno, da smo veliki fantje in punce, ampak ne mislite, da zato potrebujemo veliko prostora. Nam je pomembno le eno – da smo lahko ob vas. Pa naj bo to v majhnem stanovanju ali prostorni hiši. Mi bomo tam, kjer ste vi.
Smo izredno snažni psi, brez vonja. Naša dlaka prav lepo diši … No, ne bi na dolgo o tem, hrti smo in to pove vse.
Kljub vsemu hudemu, kar sem doživel, nisem izgubil upanja v ljudi. Še vedno vas imam rad, še vedno z veseljem odrepkam do vsakega, ki ga vidim in mu dovolim, da me boža po moji mehki dlaki. Jasno, saj sem velika, velika carta in nežna duša v velikem telesu.
Živim ... in hvaležen sem za to.
Na tisoče greyhoundom to ne uspe. Prekrasnim, čudovitim greyhoundom, ki jim življenje odmerjajo sekunde.
Čisto na začetku sem povedal, da se mame ne spomnim več ... Zdaj sem končno vsak dan z njo: imam novo mamo. Srečen sem.
Aja, naj se še predstavim ... Ime mi je Harry, Scott, Ridley, Will, Joel, Bertie, Jenna, Meda, Candy, Twinkie, Jake, Lilou, Dina, Scolari, Cracker, Doc, Billy, Mia, Pep, Kaiti, Joe, Molly, Kayla, Amber, Figo ...
Preberite si profile teh čudovitih greyhoundov, ki iščejo dom in razmislite o tem, kar sem vam povedal. Začnite živeti, posvojite greyhounda!
Več o profilih greyhoundov, ki iščejo svoje domove, si preberite na www.hrtjisvet.org in v kolikor razmišljate o posvojitvi katerega od njih, nam brez zadržkov pišite na info@hrtjisvet.org.
Ekipa društva HRTJI SVET Slovenije
(Zgodbo napisala: Blažka Ribič)
Društvo HRTJI SVET Slovenije
www.hrtjisvet.org
info@hrtjisvet.org
Na fotografiji je naš posvojenček, danes srečni ROA, ki ga je ravno njegov lastnik na Irskem zaradi nezaiteresiranosti za tek, želel pripeljati na usmrtitev, a se je zmotil in namesto deponije smrti, poklical organizacijo za pomoč hrtom na Irskem, ki ga je nemudoma sprejela in mu tako rešila življenje. Roa je danes srečen in ljubljen, mnogi žal nimajo te sreče. Bodimo njihov glas ... |
_________________
Društvo HRTJI SVET Slovenije
www.hrtjisvet.org
info@hrtjisvet.org |
|
| Nazaj na vrh |
   |
| HrtjiSvet |
| Objavljeno: 09 Jun 2015 18:19 |
|
|
|
Pridružen/-a: 10.05. 2013, 09:39
Prispevkov: 1600
|
Kratek animirani film prikazuje življenje tekaškega greyhounda. Še vedno jih tisoče in tisoče na leto ''izgine'' - ker so bili prepočasni, so se poškodovali ali pa jih tek preprosto ni zanimal.
https://www.youtube.com/watch?v=NIcddmyak8o
Redki dobijo priložnost za življenje, za posvojitev. V novem domu se brez večjih problemov navadijo na udobje in bližino človeka. Kot da niso nikoli doživeli kaj drugega kot to. 
Premislite o posvojitvi greyhounda. Osveščanje o problematiki, pomoč organizacijam, ki jih rešujejo, pritisk na trenerje in tekaško zvezo - vse to vodi v dolgoročno rešitev problema.
Mi jim pa lahko pomagamo tako, da jim damo priložnost.
Samo to potrebujejo. |
_________________
Društvo HRTJI SVET Slovenije
www.hrtjisvet.org
info@hrtjisvet.org |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
|
Časovni pas GMT + 1 ura, srednjeevropski - zimski čas
|
|
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu
|
|
|
