Forum HRTJI SVET Slovenije Seznam forumov



Avtor Sporočilo

<  ZAVETIŠČA HRTOV IN POMOČ ZAVETIŠČEM  ~  OBISK ZAVETIŠČA SCOOBY MEDINA DEL CAMPO - 4.9.-10.9.2015

HrtjiSvet
Objavljeno: 05 Sep 2015 11:53 Odgovori s citatom
Pridružen/-a: 10.05. 2013, 09:39 Prispevkov: 1600
1. DAN - 4.9.2015

Dober večer!

No takole, pa smo prispeli. Ljubljana z okolico nas je sredi noči pospremila s takim nalivom, da smo bili že skoraj prepričani, da bomo odpluli do Španije… Ampak se je vreme hitro uneslo in pot je bila sicer dolgotrajna, a dokaj udobna. Si imamo vedno ogromno za povedati Wink V Medini del Campo nas je pričakalo lepo in sončno vreme, je zelo toplo, tako da sočustvujemo z deževjem doma, tu je neprimerno lepše Wink

Za las smo zgrešili odhod transporta na Nizozemsko, a se kaj hitro razgledali naokrog in preverili vse novice in novosti. V Scooby-ju nadaljujejo s prenovo in posodabljanjem in najnovejša pridobitev je dodatna kuhinja za prostovoljce! Je povsem novo opremljena, svetla, prijeten prostor. Tu nismo sami, poleg Melisse, ki sedaj že leta prihaja pomagat, sta tu tudi dva nizozemska prostovoljca, oba bosta kar nekaj mesecev v pomoč. Tako da pričakujemo hitro in učinkovito čiščenje jutri, potem pa obilico nam najljubšega dela - crkljanje!

Vsekakor pa je moralo nakupovanje in organiziranje našega bivanja malce počakati, hitro smo skočili v delovne obleke in takoj v ograde, med pse…

Najprej za vse, ki zadržujejo dih - klinika je skorajda prazna, samo danes so noter naselili tudi galgjo mladež, saj so žoklčki nekaj preveč izločali vsepovprek in so sedaj na infuziji. Upajmo nič hujšega… So pa neznosno srčkani in upajmo podkrepimo te trditve s številnimi slikicami, saj se hrtjemu podmladku preprosto ni moč upreti. Na več koncih nas bodo baje pričakali mladički, kar nekaj legel je tu, ampak o tem kaj več jutri. Danes smo spoznali mamico in njene tri galgce, vsi so bili pripeljani od galguerosa, njihova zgodba pa je tudi del Scooby bloga. Lahko rečemo le, da nam je v neznansko veselje opazovati te zadovoljne otroke, takšno nasprotje vsega hudega vajenih odraslih galgov. No, tudi mamica je skrajno zadržano in preplašeno bitje, a lepa, lepa, lepa - smo povsem prepričani, da bodo nakupljene klobasice poskrbele za prijetnejše spoznavanje Wink

Obisk karantene - kje so naše punce, katere samo še en teden loči od svojih posvojiteljev (ki se jim pa doma verjetno že malček meša)? Skoraj do konca karantene smo že prišli, pa kje so naše črnuhice? In
opala, pokuka Estrella iza ovinka… samo za sekundo, pa hitro se skrit - in pridrvi vsa slovenska horda direkt k njej v ogrado, kar sesedla se je… Nič bati mala moja Estrella, saj so to samo prijazni strici in tete, pa doma te že tako čakajo. Postala je lepa, še vedno ima nonstop poln trebušček, prej grozljiva rana je skoraj brez brazgotine, očke pa še vedno karakteristične. Pridno čaka…

Potem smo pa neznosno vzljubili Romero, vedno pod roko, tako prisrčno. Vse do trenutka, ko nam je Ana povedala, da pač ne skačemo okrog Romere Wink Napakica, jutri popravimo, z iskrenimi opravičili. Branka ravno pregleduje slike in komentira “a ta potem ni prava, pa tako je lepa?” Wink Motiti se je človeško…

Za konec pa naj vas nasmejimo še z najnovejšima prijateljicama, obema svinjama tule pred pisarno. Sta skrajno leni, kar gromozanski (malce večji glago, no), spuščata pa tako smešne kruleče glasove in smrčita!
Trenutno smo še vsi na bolj previdno noti, kaj pa jaz vem, kaj bosta tile dve pošasti naredili, smo pa že uporabili element podkupovanja s hrano in absolutno napredujemo! Smo pa šli od spalnice do kuhinje na večerjo in glej jo no, na poti leži samo ena svinja… kar malce zona svinjskega somraka, kje iz senc nas bo zaskočila druga kruleča pošast? Verjetno bi se malo pocrkljala, pa žepe prevohala. Wink

In takole vas ekipa pozdravlja za danes in vsi se veselimo poštenega nočnega počitka. Hvala vsem za dobre želje med potjo in se beremo spet jutri - gotovo bo pester dan!

Hasta manjana,
Nataša, Branka, Tjaša in Goran


Naša Estrella čaka v karanteni. Naslednji petek pa se bo odpravila na svojo dolgo pot proti Sloveniji.


Nataša se je takoj zapodila med malčke in njihovo prelepo mamico, ki se še malo boji, a bo kmalu spoznala tudi ona, da je življenje lepo.


Scooby prašička ...

_________________
Društvo HRTJI SVET Slovenije
www.hrtjisvet.org
info@hrtjisvet.org
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Pošlji E-sporočilo
HrtjiSvet
Objavljeno: 06 Sep 2015 19:17 Odgovori s citatom
Pridružen/-a: 10.05. 2013, 09:39 Prispevkov: 1600
2. DAN - 5.9.2015

Hola!

Sonce, pesek, rahlo opečena koža, tretirana z unikatno kombinacijo dreka in pasjih poljubčkov, dobra družba, okusna večerja podkrepljena s sangrio - Scooby way of life! Cool

Je pa res kar prijetno… Ekipa utečena in pridni smo, počistili smo prav vse ograde, pa še vedno smo se nacrkljali, oh kako smo se nacrkljali… Prelepo sončno vreme pozitivno vpliva prav na vse, zagotovo tudi na pse. Ne samo, da so ograde normalno polne, psi so sproščeni in ni resnih konfliktov, vsi po vrsti pa lenobno uživamo prelepe dni in se skupaj malce razvajamo na sončku. Seveda pa že odkrivamo tiste za nas značilne, nekoliko posebne primere in kujemo plane, kako bi jim pomagali. Če nam dovolite, bomo v prihodnjih dneh poslali kakšno tako malce bolj posebno zgodbo in vnaprej se vam zahvaljujemo, če jo boste posredovali naprej v svet. Za vsakega hrtka se najde pravi posvojitelj, samo priložnost jim moramo dati!

Celo kliniko si tokrat upamo obiskati, saj je skorajda prazna in gosti samo par mladičkov, ki so trenutno z malo prebavnimi težavami. No ja, vse do košare, ki skriva dva zaklada, ki meni odpirata stare rane in
resnično trepetam, kako se bo izšlo. Se spomnite včeraj omenjene mamice in njene mladeži? Mali galgci, ob katerih je nemogoče ostati ravnodušen… Žal sta dva na kliniki, na antibiotikih in infuziji…
Punčka je že precej suhceno, skrajno nežno bitjece, na katerem pa repek še vedno pokaže, da je vesela ljudi in je galgji karakter v nastajanju, tako gensko hrt, kot je le lahko… Bratec je popolnoma črn mali fletni biser… Malčka, držita se, življenje vaju čaka!

V težkih trenutkih obiščem njuno mamico in preostalega bratca. Zdravilo za dušo! Povsem brez izkušenj z mladički galgov sedaj spoznavam, da so še ti otročeti nekaj posebnega, da so že v tej rani mladosti nekaj posebnega. Tako otročje poln življenja, pa še vedno nekako nežen, eleganten, te dolge nogice in suha ritka, malo mehko telesce, da ostaneš nasmejan, na obrazu in v srcu. Resnično, če kdorkoli razmišlja o hrtjem mladičku, tokrat so tu edinstvene priložnosti za posvojitev, galgi vseh mesečnih starosti so na voljo.
Pa saj bomo kakšno slikovno podporo poslali, da malo delimo veselje z vsemi vami, to je res za inzulin v žilo si potisnit takoj!

Svinjski duo drnjoha pred vhodom - smo šli v podkupovanje s hrano, se vedno obnese. Je pa naša velika svinjica prav radovedno pokukala okrog vogala v našo spalnico, kje so famozne slovenske dobrote in kaj vse delate tamle notri? Je res zabavno po novem tule na dvorišču…

V navalu dobre volje danes izpolnjujemo želje - povejte, koga naj gremo še posebej počohati ali bi želeli, da nesemo estra klobasico za posladek. No ja, naše skorajda posvojenke, Romera, Estrella in Luisela izključene, ker tam itak visimo non stop. Estrella me je pričakala izven svojega kota in celo prišla po klobasico iz roke, da sem vriskajoč oddrvela povedat ekipi, da saj bo, saj bo, gre že na bolje… Luisela je s svojimi izrednimi očmi zgolj sledila klobasicam in se pridno postavila v vrsto, ona bo tudi. Romera pa kraljuje v svoji mali ogradici in tako skrajno pridno čaka, to je špansko-slovensko mučno čakanje, ampak ji vsak dan povemo, da jo doma že srčno čakajo…

Kot obljubljeno, do jutri zrihtamo kakšno posebno zgodbico. Doma pa vsi pogledat na kavč, če je še kaj prostora na voljo Wink

Pomahamo, prepošiljamo hrtje poljubčke (ker mi jih imamo res v izobilju), pokrulimo za lahko noč in ostanite še naprej z nami…

_________________
Društvo HRTJI SVET Slovenije
www.hrtjisvet.org
info@hrtjisvet.org
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Pošlji E-sporočilo
HrtjiSvet
Objavljeno: 07 Sep 2015 21:39 Odgovori s citatom
Pridružen/-a: 10.05. 2013, 09:39 Prispevkov: 1600
3. DAN - 6.9.2015

Dober večer, Slovenija!

Vaša hrustljavo zapečena ekipa prostovoljcev pridno nadaljuje s svojim poslanstvom in med psi se že nekaj šušlja, da so tu neke tete in stric, da so zelo zelo prijazni, da talajo klobasice in da se splača priti naslonit glavo, da prav simpatično čohljajo. Danes je bil v Scooby-ju za pse dan brez hrane, tako da smo se resnično počutili kot mali Božički, ko smo prišli s svojimi posodicami s klobasicami. Ker imata svoja pokrovitelja, sta še posebej okusno zacmokala Geraldine (ah, prisrčno bitje!) in Yema (v nadaljevanju). Še imate šanso, da razveselite kakšno pasjo dušo tule. Pujsi sta pa tako razvajeni, da še solate ne jesta več, tako da odrejamo svinjski post!

Tu v Scooby-ju je ob tem našem obisku marsikaj posvečeno odhodu psov v nove domove. Po dolgem poletju brez transportov se sedaj zadeve premikajo in kombi, poln galgov in drugih psov, redno odhaja na njihovo srečno potovanje v novo življenje. Kar številni galgi že imajo rezervacijo poleg svojega imena in pravzaprav samo še preživljajo te svoje zadnje tedne, da sprostijo prostor za nove trpeče duše, ki v tem trenutku še čakajo nekje. Pravzaprav je ena ograda že “nova”, psi so pripotovali v Scooby iz enega od zloglasnih zavetišč južne Španije (kjer je problematika daleč najbolj pereča) in tem psom se resnično prav vidi, da niso vajeni ničesar lepega in so sedaj povsem paf in ekstra zadovoljni in to vam je prisrčna klapa, da je kaj! Povsem neproblematični, vedno zadovoljni in dobesedno presenečeni, da jim nekdo podarja toplino, božanje je pa nasploh zakon!

Ob našem res zverziranem čiščenju pa recimo zadovoljimo še kakšno mlado dušico - Branka je s seboj prinesla celo vrečko igrač, s katerimi smo danes razveselili ogrado s šestimi nadebudnimi mladički, imajo kakšne 4 mesece, recimo. Kakšno je bilo to veselje! Vsak je zagrabil svojo in potem paradiral z njo okrog, resnično se jim nič lepšega ne bi moglo zgoditi, taka mala stvar, pa toliko veselja! Smo jim morali na koncu obljubiti, da igračke jutri spet pridejo - zaradi njihove varnosti smo jih čez noč umaknili in so se res stežka poslovili od novih prijateljic. Take male stvari se tu v Scooby-ju zgodijo na vsakem koraku in so del kolaža, ki delo tu naredi tako neverjetno posebno in izpopolnjujoče.

Da se ne zapletemo v romantiko, Scooby je tudi težek čas, za marsikoga. Zato bomo današnje javljanje izrabili za predstavitev treh galgov, katerim iskreno želimo, da se njihova zvezda na nebu končno pa le prižge!

Začnimo z Yemo, katero smo povsem po naključju spoznali včeraj. Čiščenje ograde, štetje psov, aha, trije so. Opa, štirje so, na lepem pridrvi iz hiške še en drobižek… In opazimo grdo rano, seveda tole bo pa za pogledat, če se da kaj storiti. Hajdi v hiško za njo… In najdamo to povsem preplašeno bitjece, ki se je kar sesedlo, ko smo privihrali noter… Rana je posledica ugriza in je trenutno grda, ampak v procesu zdravljenja in to je samo trenutna nevšečnost, ki ne bo pustila posledic. Posledice te izkušnje in verjetno celotnega dosedanjega življenja pa Yema nosi v srcu in v očeh. Je neverjetno skladna drobna galica, prelepe lešnikovo brindle barve in z očmi, ki te začarajo! Ampak ne upa si več, zanjo je tale celotna izkušnja življenja res preveč, rada bi se samo še skrila oziroma izginila, najraje bi se naredila nevidno. Tipičen plaško, ki pa lahko zleze iz svoje lupine, potrebuje samo priložnost in malce več potrpljenja. Ob slikah v Scooby bazi smo se dobesedno zgrozili, delajo ji strašansko krivico, mi in naš foto objektiv vidimo povsem drugačno sliko in vemo, da je Yema resnično prelepa, tako na zunaj, kot po karakterju. Od danes dalje ne samo z estra klobasicami (ki jih je celo pojedla, čeprav iz roke pač ne), temveč tudi na mehki odejici v košari. Kajti njena košara je cel njen svet, vsaj čez dan, nikoli se je ne vidi zunaj, čeprav biva v ogradi sebi enako pogumnih. Yema je skrita. In potrebuje, da jo nekdo odkrije, tako preprosto je to…

Potem se nam srce lomi ob Yony-ju. To je povsem normalen in kar precej postaven črn fant, tak visok, z lepo ozko glavo, pravi galgo predstavnik. No ja, je pa mlad. In pahnjen v krdelo ni prišel nikamor, je trdno zasidran na zadnjem mestu in v njegovih kartah zaenkrat ni adutov - Yony potrebuje pravega jokerja! Karakterno prijazen fant, ki si samo želi biti zraven, biti s človekom in biti deležen vsega, kar dobijo lahko drugi psi, recimo priboljšek ali čohljanje… Ampak zanj tega ni, kajti krdelo ga ne spusti nikamor in dobesedno vsako minuto življenja tu se Yony bori za obstoj oziroma izogiba zobem. Prav neverjetno je, kako ga opazijo, tudi če je polno dogajanja v ogradi in bi človek pomislil, da ga sploh ne bodo opazili, samo da pomoli nos ven, ga že nekdo napade in prežene stran. On pa si tako želi samo bivati nekje L Tudi s strani ljudi tu v Scooby-ju res favorit in vsi omenjajo, da je skrajni čas, da Yony-ja nekdo opazi in se mu ponudi priložnost. V domačem okolju bo to hvaležen in zadovoljen pes, zagotovo neproblematičen, ljudi pa ima zelo rad. Transport, ki odrine na pot oktobra, ima še par prostih mest, bi nam uspelo Yony-ju zagotoviti vozovnico? Rezervacija bi bila zanj kot luč na koncu dolgega in mučnega tunela, a vsaj zagotovilo, da bo te njegove muke nekoč konec…

Dokaj podobno zgodbo pa preživlja tudi Olivero… Vedno sam, vedno kje v kotu, ne sme levo in ne desno, ljudi se tudi izogiba… Pa smo le natuhtali, da sicer ni ravno skrajno zaupljiv od ljudi, ampak boji se jih ne, samo zanj je bolje, da ne pride zraven, ker bo zagotovo komu močnejšemu stopil na žulj in potem je spet trepetanje v zadnjem kotu, z razgaljenimi zobmi in vsaj nekakšno upiranje in upanje, da režeči zobje ne bodo dokončno napadli… Ko pa smo druge pse zamotili, pa Olivero lepo počaka, da se mu človek približa in ne zbeži, vzame priboljšek in nasploh komaj verjame, da je tudi lepo možno na tem svetu. In kaj Olivera še odlikuje? Poseben izgled! Je postaven fant, krasi ga kombinacija oranžno brindle in bele barve, najbolj posebna pa je obrazna maska - ima namreč črno zasenčene oči, tako da deluje kot neustrašni Zorro! No ja, resnica je malo drugačna, ampak obljublja, da bo podaril svoje srce in nežen karakter tistemu, ki mu bo ponudil rešitev iz tega zanj neprimernega okolja. Nepopisan list, ki bo še kako presenetil v pravem okolju J

Vsekakor pa je danes za nas tu tudi zelo vesel in srečen dan, saj je članica tokratne ekipe podarila svoje srce prav tako travmatiziranemu in od vseh zapostavljenemu galcu, ki je tako pri njej dobil svojo novo posteljo in ga čakajo vse dobrote, ki si jih še tako razvajen galgo lahko zaželi! Alonso, z veseljem te bomo čimprej pozdravili v Sloveniji, dobrodošel in srečno!

Zdaj ga gremo pa zapit! Do jutri, banda…

Delo - spoznavanje psov, cartlanje, pisanje profilov, cartlanje in ... ja, cartlanje. Very Happy


''Naš'' Alonso


Druženje ...


Kamor se odpraviš ti, imaš zasledovalce ... Cool


Strah ...

_________________
Društvo HRTJI SVET Slovenije
www.hrtjisvet.org
info@hrtjisvet.org
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Pošlji E-sporočilo
HrtjiSvet
Objavljeno: 09 Sep 2015 07:34 Odgovori s citatom
Pridružen/-a: 10.05. 2013, 09:39 Prispevkov: 1600
4. DAN - 7.9.2015

Dragi hrtji prijatelji,

Zaradi odsotnosti vaše vzpodbude, lajkov in nasploh prijaznih komentarjev se je ekipa odločila, da danes pač ne bo nobenih novic, nismo dovolj motivirani…

Wink Wink Wink Wink

Mogoče, eno besedico samo… ali par psov… ali kakšno anekdoto. Kaj pa sliko, mogoče? Danes smo jih naredili samo ene 400 Wink

Aaaah, danes je za nami kar ležeren dan. Smo tako hitro vse pospravili, da smo si šli dobesedno iskat novo delo. Našli smo ga v pripravi hrane za pse (in posledično se nam trenutno določene sestavine malček upirajo Wink, potem pa smo prijetno posedali in klepetali na sončku. Rezultat je bilo dokaj žalostno zavijanje iz vseh ograd, pa kaj hudirja, strici in tete, a ne morete vsaj posoditi kakšne rokice za čohanje, a ste prišli sem na sončka sedet? In smo šli, opremljeni s klobasicami, pač spet na turnejo… Potem pa sedimo v senčki na tleh v ogradi, obe roki in še naročje zaposleni, vse naokrog pa poležavajo hrti. Katerim je itak najljubše, da so lahko samo zraven človeka, vsi se zleknejo in mirno prebavljajo, ampak vsi pa v radiju par metrov okoli nas. Ali, kot je Goran popolnoma slikovito opisal, ko smo sedeli na lesenih “stopnicah” - “na tribuni je zmanjkalo prostora, smo razprodani” J

Pravzaprav se vsak naš obisk Scooby-ja odvija podobno:

- takoj najdemo kakšen sladkorček, da se potem cele dneve topimo zraven; tokrat je to naš mali galgji otrok ali po domače “Mamasita in Mala rita”; jooooooj, kolk je fleten!
- eden izmed nas izgubi srce na polno in posledično letamo okrog kot snete skire, dokler psa ne spravimo čimprej na transport, da si novopečeni posvojitelj lahko oddahne; Branka sporoča, da še vedno sprejema čestitke zaradi njenega Alonsa (po domače Lojze) in če jo trenutno potrebujete, je v karanteni 8 Wink
- para se nam srce ob kakšnem posebej trpečem, ki se nikakor ne more vklopiti; ponovno pošiljamo v svet prošnjo Yony-ja, ki si je danes zaželel samo en naš pobožek, pa je bil v dveh sekundah spet napaden, sirota; pa tako lep je in tako zelo zelo prijazen!
- popoldneve preživljamo raztreseni po ogradah, vsak nekje s svojim favoritom, med galgi in kopico drugih psov, v nekem prav posebnem duševnem miru, ki ga najdeš v povezavi s temi nežnimi dušicami, ko za trenutek nič več ni pomembno ali strašljivo, ostane samo še toplina crkljanja med tvojo roko in par kožuhi; ko smo malce utrujeni ,se pa pač vzajemno naslonimo…
- in seveda redno zahajamo v kuhinjo, kjer se morda kuha posebna porcija za posebnega psa - recimo danes za Yemo, ki nekako noče niti do hrane, pa smo jo malo vzpodbudili, le kdo se lahko upre Brankini kuhinji? Morda se režejo klobasice, da se pred nami razpre pahljača desetih dolgih nosov, ki po začetnem gužvanju pa le upoštevajo naša opozorila in lepo pridno, kot ptički golički, počakajo, da pridejo na vrsto… Morda pa samo slastno diši, ko se kuha naša večerja, družimo prostovoljci vseh vetrov in delijo izkušnje, kujejo plani, pošiljajo dobre želje…

Skoraj tako, kot jih boste zdaj vi nam, a ne? Wink

Med pisanjem nas občasno pride pokrulit še ta velika pujsa naša… “joj, kako zanimiva spalnica, jaz grem kar noter”… malo nas skrbi, da bo naš novi slogan “spoznajte pujso, izgubite kavč”

Vsem en prijeten večer doma, mi gremo polni novih vtisov vsak v svoje sanje, vse pa so zagotovo hrtje.

_________________
Društvo HRTJI SVET Slovenije
www.hrtjisvet.org
info@hrtjisvet.org
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Pošlji E-sporočilo
HrtjiSvet
Objavljeno: 10 Sep 2015 08:48 Odgovori s citatom
Pridružen/-a: 10.05. 2013, 09:39 Prispevkov: 1600
5. DAN - 8.9.2015

Večer, večer, večer!

Danes javljanje prehiteva vse po levi, kajti naša Tjaša pripravlja tortilja večerjo za prav vse Scooby prostovoljce, tako da bomo imeli mali party, sangrija pa še vedno teče v potokih na račun Lojzeta in kasneje ne garantiramo več, da bom sploh kaj mislili na Eslovenia J

Novica dneva gotovo je, da sta mala bolna galgca (bratec in sestrica od Male riti) neprimerno bolje in sta pričela že sama jesti in tu okrog vsi hodijo z nasmehom na obrazu…

Mi smo danes imeli nekoliko drugačen dan. Nizozemka, ki navadno skrbi za mladičke in mucke, je imela prost dan, tako da je vskočila naša ekipa. Obuti v trpežne škornje in oboroženi z igračami smo se hrabro podali tej strašni nalogi naproti… Najprej smo v svet spustili sedem malčkov, da so malo raziskovali in se cukali za igrače in otročad je imela tako avanturo, da so potem samo še popadali in so že cel dan ful pridni J Pa drug klobčič življenja in preostrih zob, med njimi sta tudi dva galgca, ki nasploh potrebujeta veliiiiiko ljubezni (še posebej če te zraven lahko vestno grizeta za uho!). Pa tretji nabor kar devetih orjaških mladičev (v šali je padlo celo, če bodo tole konji morda, ko odrastejo), kjer je Branka fasala heksenšus, saj pridno papcajo in zelo pridno tudi ven leti na drugem koncu! Vsi hrabri, kako smo mi fejst čistilna ekipa, smo šli še Tjaši pomagat mačke porihtat, reva je že z belim robcem mahala in potem nas je vse tam pobralo od obilice dela. Ampak rezultat - spotlessly clean, smo hudo hudo ponosni!

In hajdi, tečemo naprej pripravljat hrano. Tjaša sporoča, da za nekaj časa pa res ne bi več jogurta pretečenega roka (če me zastopite), hahaha. Z eno besedo - odurno. Ampak smo pa res trpežni…

Smo pa popoldne (potem, ko smo počistili še vse ograde, da ne bi kdo pomislil, da tu zabušavamo!) izkoristili za sledarske naloge. Nekaterim galgom tu se zalepimo na rit, da nas že kar malo presenečeno gledajo ti nosovi, ko neprestano nekdo leta okrog njih. Ampak si želimo predvsem v novi luči predstaviti tiste galge, ki so par mesecev nazaj bili še strahotni plaškoti ali vsaj ignorantsko zadržani, danes pa so že bistveno bolj odprti psi, ki pridejo po svojo klobaso in si privoščijo vsaj dotik ali dva. Da pa sploh ne omenjamo, da smo jih tu v Scooby-ju spoznali marca, torej kar poglejmo na koledar, koliko časa so že tu :-\ Resnično, kar precej več pozornosti od bodočih posvojiteljev si tako zaslužijo Doque, Julio, Cherokke, Gallego, celo Bronca nas še pride radovedno povohljat! Roman pa je v novi ogradi dokončno pokazal svoj karakter, ko se ne rabi več bati drugih psov, je igriv, navihan in vedno pod roko smrček, da se lahko samo nasmejiš.

Smo pa preko pogovora s tu redno prisotnimi izvedeli, da naša mala Yema, ki jo vsi dobesedno obožujemo, je angelček v preobleki. Dejansko je zelo plašna in se res res boji ljudi, ampak do psov je pa žlehtna, da je kaj. Zdaj je dobila svojo porcijo in je kar malo v šoku… Tako da ta drobižek je resnično pravi izziv in zahteva delo v celoti, od samih začetkov. Je pa še vedno tako zelo lepa!

Popolno preobrazbo pa je v zadnje pol leta naredil aprila tako “naš” Esteban. En zanemarjen kup kosti, ki aprila ni znal izkoristiti niti birketov in je zgolj zaradi skrbi svoje pokroviteljice sploh napredoval, je danes strašno močan in ponosen samec, katerega vesel karakter pa v tisto orjaško telo res ne paše, pa je na koncu en trapon ritasti, ki s svojo debelo ritjo kar pomete vse stran in se hitro pribaše v center dogajanja. Smo trikrat preverili čip in ja, to je res taisti pes in Stebi naš, samo še nekam na kavč se zbašeš (pa naj imajo velikega!), pa si osvojil svet!

Mmmm, a voham tortilje? Če vas pa še kaj zanima - pa pojdite naslednjič z nami v Scooby, ne! Wink)

Za jutri ne obljubimo nič, bo namreč naš zadnji večer in morda se pripravlja bolj morbidno vzdušje… Morda bomo pa samo imeli tako strašanskega mačka Wink

Prestrašena mamica in popolnoma neobremenjen, razigran otrok. Si želim, da bi tudi mami kmalu spoznala še tisto lepše plat človeka.


Romera, ki bo v soboto v Sloveniji postala Pippa. Življenje v zavetišču je včasih težko ... zato si res želimo, da bi psi čim prej dobili priložnost za posvojitev.



Estrella, ki bo kmalu postala mariborčanka. Tam bo našla pogum in upanje. ljubezen4


Luisela in Alonso. Cool


Včasih pa tudi v zavetišču pride trenutek popolnega užitka. Četudi na trdih tleh - kar se doma skoraj nikoli več ne zgodi. Razz


Pripravljanje ležišča ... Cool


Black is beutiful.


Pripravljanje hrane ...


Ja, tudi to je Scooby. Very Happy

_________________
Društvo HRTJI SVET Slovenije
www.hrtjisvet.org
info@hrtjisvet.org
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Pošlji E-sporočilo
HrtjiSvet
Objavljeno: 13 Sep 2015 13:41 Odgovori s citatom
Pridružen/-a: 10.05. 2013, 09:39 Prispevkov: 1600
6. DAN - 9.9.2015

In evo, naše tokratno poslednje javljanje. Kar nekam zbeži čas tule, parkrat se obrneš in že spet pokaš kovčke in si v odhajanju L In vsi smo malo živčni, vsak bi rad samo še enega galgca pozdravil in malo spoznal, da ga bomo doma lahko dodali na listo tistih, ki pridno čakajo na svoje novo življenje. Pa kakšnega smo pa le uspeli rezervirati kar tu in v uteho nam je, da vsaj te smrčke kaj kmalu spet pozdravimo v Sloveniji! J

Avanturo Scooby-ja vsakdo doživlja po svoje, verjetno pa smo si edini v mnenju, da vseeno je to nekaj posebnega. Pa če se še toliko pripravljaš doma in slišiš take in drugačne zgodbe, sem je preprosto treba priti in se prepustiti temu zavetiščnemu toku, saj je vse skupaj res nepozabna izkušnja. Včasih razmišljam, kako doma vse skupaj izgleda zgolj kot neko neskončno kidanje dreka, vse se vrti okrog teh veder in driske in vsakdo mora sam pri sebi razmisliti, če je tega sposoben ali ne. Pa vseeno življenje v Scooby-ju še zdaleč ni zgolj umazan pesek. Za teh nekaj dni vsi ti psi tu nekako postanejo tvoji; ali pa ti njihov, kakorkoli že. In seveda si v skrbi za živali želiš, da bi prebivali v čistem okolju, da bi imeli vsak osnovno udobje, da bi vsak dan kar najboj kvalitetno jedli, da bi bili zdravi in zadovoljni in da bi bili deležni vsaj malo topline, katere si tako želijo. Za piko na i pa naj prejmejo še kak priboljšek Wink In v bistvu se v tej osnovni shemi življenje tu tudi odvija, zelo je podobno oskrbi naših razvajenih hrtjih riti, samo v veliko večjem obsegu. Čiščenje je samo en del, potem je tu skrb za ranjene in obolele, pa priprava hrane, pa doza igranja za mladičke, ki tako željno čakajo na svoj trenutek dneva, ko so res lahko samo otroci. Prebožal bi vse galge do zglancanosti, pa se ne da, pač si vsak dan izbereš vsaj nekih deset, se kar posedeš skupaj z njimi in si nekako zamišljaš, da so tvoji in da je zanje borbe konec. Ti dolgi nosovi so tako izredno hvaležni za res vsak trenutek topline, ki jo lahko dobijo (če pride skupaj s klobasico, si pa že njihov idol!). Scooby je nek sam svoj svet. Zunaj še vedno obstajajo globalni problemi in krize, še vedno ima vsak od nas lastne pomanjkljivosti, strahove in želje, konflikti so tudi znotraj zavetišča… A vseeno tu občutiš mir, ki je lasten samo tako skromnemu, a vseeno varnemu okolju. Tu smo vsi enaki, tu smo vsi s podobnim namenom, predvsem tu vsi spoštujemo živali in nasploh življenje. Tu smo naenkrat vsi delovni, potrpežljivi, kolektivni, iznajdljivi, čustveni in predvsem borbeni, tu bo vsak skočil in začel reševati, to okolje nikakor ni pasivno… In zato je tu preprosto lepo. Je čisti odmik od utečenega vsakdana, počitek za dušo (telo si bo odpočilo doma, tu pač ni časa) in predvsem neskončen bazen energije. In sama naša prisotnost prinaša spremembo, ogromen doprinos, tu se nikoli ne počutiš nekoristnega.

Sama sem tu že osmič, pa zagotovo ne zadnjič. Navadno z vsaj enim prijateljem, s katerim smo to izkušnjo že delili. Vedno pa spoznavamo nove ljudi, se družimo tudi z drugimi prostovoljci, navezujemo stike in predvsem kujemo plane za naprej. Ljudje me nikoli ne nehajo presenečati, a v Scooby-ju vedno vidim tiste dobre lastnosti, katere navadno le slutiš, a redko vidiš v našem vsakdanu. Tu se mi obnovi vera v vse dobro in upanje na novo zaživi.

Zato smo tokrat postavili tudi samo našo, HSS omaro. Da nas bo naš, slovenski kotiček, čakal ob vsakem naslednjem prihodu. Prvi rezultat Scooby - Do! akcije, mali začetek, ki pa bo upajmo prerastel v kaj večjega. Vsekakor pa vemo, da v Scooby se bomo še vrnili. Ponovno in ponovno.

Hvala vsem, ki ste spremljali našo avanturo in upamo, da se kmalu spet vidimo. Nekoč pa tudi v Scooby-ju, ne? J

Od tu pa danes besedo prepuščam drugim članom ekipe, da vsak napiše še svoj osebni pogled oz. Kako je sam doživel Scooby.

Vaša vestna poročevalka, Nataša

Drugič v Scoobyju. Prav zanimivo, kako sem se spet razveselila tega “scooby vonja” ob prihodu, je namreč nezgrešljiv, zavohaš ga že na daleč, četudi imaš zamašen nos.
Sem sem prišla pomagat, to je bil moj edini razlog. Zavetišče je ogromno in pridnih rok vedno primanjkuje. Seveda se topiš ob skoraj vsakem galgu, ki prirepka mimo, dovolj je že, da te pogleda, pa je tvoj. Ogromno je takih, ki pritečejo k tebi, ti položijo glavo, nekateri tudi rito v naročje in potem je tu procedura božanja pa čohanja in ogovarjanja. To so ti najlepši trenutki tukaj, to je pravzaprav največ, kar jim mi tu lahko damo: dotik človeka in topline. Sem prepričana, da jim je čisto vseeno, ali jim zjutraj pokidamo ali ne - za pobožke jim pa zagotovo ni vseeno, saj se nekateri dobesedno prerivajo, kdo bo prvi, vsi bi radi prišli na vrsto. Potem poiščemo in se skušamo približati še posebej takšnim, za katere vidimo, da si želijo topline, a so nekje globoko v srcu in duši tako zelo ranjeni, da enim na misel ne pride, da bi prišli blizu, drugi pa še zbirajo pogum, da bi se približali. Takšnim namenimo nekoliko več časa in pozornosti in jih skušamo prepričati, da je svet lahko tudi lep. In nekje v oddaljenem in temačnem kotu se najdejo tudi takšni, ki si ne upajo na plano: ali se bojijo človeka, ali pa psov v ogradi. Na enega takšnega nas je opozorila Ana, sicer bi ga verjetno spregledali. In tako je skrit, prestrašen in postaven fant našel dom.
Vedno sem sicer govorila, da bom nekoč imela dva galga, v končni fazi - že Lili je k nam prihajala kot drugi galgo. Vsem sem razlagala, da bom pripeljala še eno majhno, drobno galico. No, zdaj pa prihaja velik in postaven galgo…. Tako ti te kosmate dušice zmešajo glavo, da pozabiš na vse.
In pravkar sem posvojila še enega galga, sive barve z belimi tačkami; ta pride z menoj, ne bo čakal sobotnega prevoza.
Tista, ki je skrbela za fotografije: BF

Za garaške ekspedicije v Scooby sem slišal že na predstavitvenem predavanju pred leti in večkrat sem občudoval slike in zgodbe na internetu. Tokrat pa sem imel srečo, da sem se v zadnjem trenutku uspel vkrcati. Predpriprave so bile obsežne, od navajanja na brezgraviticijsko območe, do pakiranja skafandrov, kisikovih mask… Wink . Šalo na stran, čeprav se za mnoge zdi, da je v Scoobyu kot na luni ali na nekem drugem planetu, je še vedno na zemlji in v EU. Vsi, ki ste že bili tu, točno veste kako in kaj, ostali, ki še razmišljate, pa nasvet, zagrebite se za svoje mesto v naslednjih ekspedicijah. To kar boste doživeli tu, verjetno ne boste nikjer. Da je nek poseben vonj v Scoobyu, sem opazil ob prihodu, sedaj ga ne opazim več. Trenutki, ki so preživeti med psi, so neopisljivi, saj nikjer ne moremo doživeti tega, da je toliko psov na kupu, ki hrepenijo po tvojem pogledu, dotiku, bližini… Spoznal sem veliko različnih karakterjev od boječk (ki ti nikoli ne putijo zraven in takih ki rabijo čas), … , cartljivcov (ki te ne pustijo stran, ki se ti dobesedno vrinejo v naročje, te prosijo s tačko ali pa z gobčkom, da jih čohaj), do flegmatikov (ki te povohajo, nato pa se vrnejo poležavanju). Na žalost se bližamo koncu naše pustolovščine, ki je prehitro prišel. Rad bi se zahvalil mojim sotrpinom, ki so me odprtih rok sprejeli medse in bili moj kompas iz dneva v dan. Zame je bila to zelo zanimiva iskušnja, katere se bom z veseljem spominjal.

P.S.: čeprav je dela dosti v Scoobyu, se večkrat vmes čohamo, objemamo in igramo s psi.

Lp, Goran - edini moški v ekipi Wink

4. September, datum, ki sem ga zelo dolgo čakala. Ponovni odhod v zavetišče Scooby Medina, tokrat četrtič. Zame je Scooby nepozabno doživetje in vsako leto se z veseljem vračam nazaj. Nepredstavljivo je, kaj se lahko vsak posameznik nauči in dobi od vseh teh prelepih, pametnih galgov. Predvsem dobi, ker ta preprosto čudovita bitja so zmožna dajati le ljubezen in nežnost. In imamo se še veliko za naučit od njih. Zame so res zgled, ker ne glede na to, kaj vse dajo skozi njihovo težko življenje, preživijo in živijo dalje. Res so bitja, zmožna samega lepega. In vsakič znova me preseneti njihova notranja moč. Galgi so res neverjetni in vsako našo pozornost, toplo besedo pijejo kot sod brez dna. To potrebujejo in to jim želim v največji meri tudi dati. Sploh ne znam opisati, koliko mokrih poljubčkov sem bila deležna tu, koliko crkljnja in čohanja smo premogli v tem tednu.

Vendar vsakič nastopi ta trenutek … Trenutek, ki je bil včeraj še zelo daleč ...
Zopet je čas za slovo … Ponovno se poslavljam od Scoobyja, poslavljam od vseh psov pa ravno prišli smo … Čas v Scoobyju preprosto prehitro leti mimo.

Tudi tokrat odhajam domov s težkim srcem, saj bom za seboj pustila kar nekaj neverjetno posebnih galgov. Ena izmed njih je Florencia, punčka kateri preteklost se je globoko zarila v njeno dušo in telo. Druga galgica je Rebeca, ki je neverjetno vesela in nežna psička ter samo čaka kdaj bo kakšna roka blizu za čohanje. Žal življenje v zavetišču obe težko prenašata, saj se v kardelnem življenju ne znajdeta in tako vedno “pokasirata najkrajšo“. Vendar sem jima obljubila naj ne skrbita, saj se bom takoj ko pridem domov, lotila pisanja njunih zgodb. Scooby je res nepozabna izkušnja in skoraj vsak, ki je bil tu, nikoli ni bil samo enkrat. Vam to kaj pove? Scooby je pač preprosto zasvojlijv. =)

Vsem vam pa en lep Scooby pozdrav*

Tjaša


Otroška razigranost vedno prinese nasmeh na obraz. Smile






Temu pogledu se le malokdo zmore upreti.


Še ne mačji pozdrav in ... konec meseca spet sledi javljanje iz Scoobya.

_________________
Društvo HRTJI SVET Slovenije
www.hrtjisvet.org
info@hrtjisvet.org
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Pošlji E-sporočilo
HrtjiSvet
Objavljeno: 04 Okt 2015 13:09 Odgovori s citatom
Pridružen/-a: 10.05. 2013, 09:39 Prispevkov: 1600
Člani Hrtjega sveta smo v septembru ponovno organizirali opravljanje prostovoljnega dela v zavetišču Scooby Medina del Campo, od koder v Slovenijo prihajajo naši posvojeni galgi in podenci. Seveda je tudi tokrat bilo nepozabno in kmalu se vračamo nazaj. Smile

Poglejte naše vtise v tem čudovitem video posnetku.
https://youtu.be/vNGUWcPXnL8

Pa še igrarije v Scoobyju:
https://youtu.be/f7TbtdIq83w

_________________
Društvo HRTJI SVET Slovenije
www.hrtjisvet.org
info@hrtjisvet.org
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Pošlji E-sporočilo

Pokaži sporočila:  

Časovni pas GMT + 1 ura, srednjeevropski - zimski čas
Stran 1 od 1
Objavi novo temo

Pojdi na:  

Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu